Dogodivščina iz preteklosti

Samo manjši odlomek, začetek končno dokončane zgodbe ...  S spominom na poletje ...

Vreme je bilo pusto in muhasto. Sonce se je skrivalo za meglicami, veter pa je ohlajal še tiste junake, ki so se skušali sončiti in kopati.

Kopalcev zaradi tega ni bilo veliko. Visoki valovi so butali v pomol, da je bilo težko priti v vodo ali zlesti po stopnicah nazaj ven. V nizki vodi je bilo le nekaj večjih otrok, ki so uživali v butajočih valovih, starejši pa so jih budno opazovali, da ne bi bilo kaj narobe, če bi komu val nenadno spodnesel noge. V bolj globoko vodo se ni spustil nihče.

Vendar pa so ti, ki so bili na obali, opazili nekoga, ki je plaval v globoki vodi, mirno in enakomerno. Kakor da okoli njega ne bi bilo nikakršnih valov. Čeprav ni imel na sebi nobenih plavalnih očal, je plaval hiter in enakomeren kravl, dokler ni prišel v dovolj nizko vodo, da so bili valovi previsoki za plavanje. Počasi je prišel do stopnic in splezal iz vode. 

Prvi požirek

Spet je hodil po ulici knežjega mesta in gledal za možne lokacije, kamor bi se lahko dal v petek popoldan. In, kako bi se lahko najlažje in zastonj zadel do meje, ko bi ne vedel kdo in kje je. Njegov cilj, edina prava stalnica v njegovem mladem življenju. Edini cilj tedna. Edini smisel življenja. Edina svetla točka petkovega zbujanja.

Problem ni bil, kam iti. Tipična lokacija je bila že dlje časa celjski park. Park, ob bregu Savinje, kjer so se mladi zbirali – predvsem ob petkih zvečer je bil ta samo njihov. Kraj, kjer je bilo najlažje priti do kakega piva ali česa močnejšega. Kraj, kjer se je dalo vriniti v kakšno družbo, ki je pela, pila in plesala ob klopeh, poleg sebe pa so imeli vedno tiste kupčke pijače. In, če so bili že dovolj okajeni, jim je bilo vseeno, če so kaj s kupčkov dali še komu, ki se je pojavil v družbi na novo. Takšen načrt je bil vedno dober in se je večinoma končal z uspešno doseženim ciljem.

Torej se je spet obrnil proti reki in enemu izmed mostov, ki ga bodo popeljali na bolj obetajoči breg. Dan je bil idealen za to, da je v njem bilo ogromno ljudi. Petek v začetku maja, ko popustijo vse meje, skrbi in tečnih staršev pa še ni, ker se še niso pričele prave bitke za ocene. Lep, sončen dan, ki se je končno pokazal po tednu dežja in oblačnosti. Sonce je bilo visoko, sijalo in grelo je prebivalce tega mesta, da so lahko končno spet hodili v kratkih rokavih in morda odprtih čevljih. Topel, sončen dan, končno znamenje, da se bo kmalu začelo prebujati poletje. Idealen dan.

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 3.poglavje (IV) / 13

Prvi del

Prejšnji del ...

Nina se nekaj časa ni oglasila v Celju, vendar je kljub temu natančno vedela, kaj se je zgodilo. Tine je na novo leto odšel domov in ves prvi januaR prespal. Drugega je delal v Agenciji. Sicer je besno zrl v Ninino piko na ekranu, vendar kljub temu ni hotel poklicati Maje. Ona se je morala odločiti in oba sta se tega zavedala.

In odločila se je. Tako, da je prvi šolski dan prišla v šolo uro prej in zbudila Tineta. Priznal je, da je bila to najlepša budilka, kar jo je kdaj doživel.

Pravzaprav mu je Nina olajšala delo in jima pomagala. Tine ji ni več lagal, kaj počne, Maja pa je vso njegovo početje mirno prenašala, čeprav ji večkrat ni bilo všeč. Ampak se je strinjala z Andrejem, da Tine to mora in rabi početi, stisnila zobe in potrpela.

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 3.poglavje (III) / 12

Prvi del

Prejšnji del ...

Tine je komaj pojasnil Maji, da je strel staknil, ko ga je nekdo napadel na ulici. Maja je sprva sumila, da se ji laže, vendar, ker ni našla protiargumentov, je njegovo pojasnilo sprejela in zagnala paniko, da ne bo nikoli šla v Pariz, če je res tako nevarno. Pač pa je naslednje tedne, ko je Tine okreval od strela, skrbela zanj in mu pomagala ob vsaki najmanjši stvari.

Andrej je oba fanta naposled le pohvalil, ker sta dobro opravila delo in zašila Gospoda, ki je v resnici bila gospa. Čeprav je Tine bil deležen še ene pridige, Andrej pa je poskrbel, da se je še dolgo spominjal svoje napake. Vsakič, ko je popil samo šluk alkohola, je začel kašljati in ga prebadati s pogledi. Ker mu je v pogovoru, ko ga je Tine vprašal, če misli kdaj nehati s tem, zagotovil, da ne, se je raje odpovedal kakršnemu alkoholu. Vsi so ga nenavadno gledali in ga prepričevali, naj ne bo takšen zadirčnež, vendar ni želel, da bi kdo izvedel, da je poskusil trdo drogo. Zato je raje prenašal njihova posmehovanja. Vsaj dokler se ni zopet srečal z drogo.

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 3.poglavje (II) / 11

Začetek

Prejšnji del ...

  Glava ga je neizmerno bolela, prav tako pa tudi vse v njegovem telesu. Ko se je zbudil iz nemirnih sanj, v katerih je plesal z meglico, ga je gledal zaskrbljen Dejanov obraz. Situacija nikakor ni bila rožnata.

»Si dobro?« je Dejan počasi in potiho vprašal, Tine pa se je počasi dvignil in se presedel na eno izmed klopi. Prijel se je za glavo in se sklonil naprej, saj mu je bilo slabo. Tako je nemirno obmiroval nekaj trenutkov, nato pa se je nenadoma dvignil in pogledal svojega prijatelja.

»Pojma nimam, kako lahko kdorkoli počne kaj takega!« je trezno in normalno dejal. »Grozno!«

»In jaz ne morem verjeti, da si to dejansko naredil. Lahko bi te ubilo,« je Dejan prestrašeno, vendar vseeno potolaženo dejal. »Saj nisi mogel vedeti, kolikšna je bila količina.«

»Doza je bila prevelika,« je Tine resno dejal. »Glede na to, da sem stvar vzel res prvič, bi me ubilo, če ne bi imel manjše pomoči in se ne bi obvladal. Zakaj misliš, da sem sedaj tako dolgo spal.«

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 3.poglavje (I) / 10

Začetek

Prejšnji del ...

3. poglavje

Dejan se je pridružil Agenciji. Verjetno bi bilo tako v vsakem primeru, vendar ga je dodatno vzpodbudilo Tinetovo sodelovanje in dejstvo, da res lahko nekako zaznava rdečo meglico.

Vsi so bili presenečeni, ko je Tine to potrdil. Z Dejanom sta v Agenciji naredila nekaj poskusov in presenečeno ugotovila, da je Dejan lahko začutil, kam je Tine postavil kakšen zid ali se je samo poljubno igral z meglico in jo prestavljal iz enega konca v drugega. Dejan tako meglice morda res ni videl, pač pa je vseeno vedel, da je prisotna, kje in v kakšni obliki. Zato je Andrej potrdil, da se lahko Dejan pridruži agenciji kot mladoleten agent v učenju. Kakor Tine. To pa je bila tudi zadnja stvar, ki jo je Andrej kot direktor potrdil. Posebna komisija je po navodilih in po kriterijih izbrala začasnega direktorja.

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 2.poglavje (IV) / 9

Začetek

Prejšnji del ...

Poletje je minilo in to brez Nininih napadov. Tine se zaradi nje ni pretirano razburjal, saj bi vedel, če bi ga napadla. Poleg tega je z očetom odšla v Ameriko in tam ostala do jeseni. O njej niso slišali ničesar, razen, da je pomagala očetu pri nekaterih poslih in se jeseni vpisala v gimnazijo v Ljubljano. Ni treba posebej poudarjati, da je bila to ena najbolj uglednih gimnazij v Sloveniji.

Tine se je končno zbližal s svojo sestro, čeprav je ta bila vso poletje ali s prijateljicami ali s Črvom za računalnikom. Prav tako je v sebi globoko potlačil maščevanje in se usmeril na delo v Agenciji. Jeseni pa je odšel v šolo.

Šola ga je nenadoma veselila. V tem razredu ni bilo Nine, da bi vedno moral spodbijati njeno željo po prevladi in nadzorom nad vsemi okoli nje. Poleg tega se je veselil, da bo lahko preizkušal svoje moči napovedovanja in predvidevanja dogodkov. Kot to, ali bo vprašan angleščino in kaj bo v testu. Kmalu je ugotovil, da je to odvisno od profesorjev. Nekateri so bili tako zelo predvidljivi, da je ta vprašanja vedel še pred snovjo, drugi pa so mu bili izziv. Takšna je bila njihova razredničarka, profesorica francoščine, s katero pa se je dobro razumel in ni preveč ugovarjala, ko mu je ravnatelj dodelil posebni status, če bi kdaj potreboval kam iti zaradi Agencije.

Te nove sošolce je sprejel drugače kot po selitvi. Prvi dan je prišel v šolo poln idej in pripravljen na mnoga nova prijateljstva. No, vsaj nekaj jih je našel v razredu.

Prvi dan, ko je vstopil v razred, še ni poznal nikogar, zato ni vedel, kam bi se lahko usedel. Ni želel sedeti v prvi vrsti, prav tako pa ne v zadnji. Zato je v tretji vrsti vprašal, če je prosto poleg fanta s kratkimi našpičenimi temnimi lasmi. Deloval mu je prijazno in razumevajoče, poleg tega je izgledal kot športnik. V naslednjih dveh urah je ugotovil, da mu je ime Dejan, da trenira košarko in je iz okolice Celja. V trenutku sta oba spoznala svojega najboljšega prijatelja.

Za njima sta sedeli dve dekleti, sošolki iz osnovne šole, ki pa sta se v šolo vozili z avtobusom, saj sta bili iz Mozirja. Maja je bila temnolasa in rjavooka. Tine je ocenil, da je kakšen decimeter nižja od njega. Kristina pa je bila višja, visoka toliko kot on. Precej visoka za dekle njenih let, vendar je ta kompleks že zdavnaj odpravila in je bila na to celo ponosna. Imela je kratke svetle lase in modre oči. Vsi so se takoj razumeli in po razredni uri odšli na pijačo. Postali in ostali so zelo dobri prijatelji.

Tine je v naslednjih dnevih spoznal vse sošolce. Poznal jih je celo bolje, kot so mislili, saj si je pri tem pomagal z Darom. Zelo dobro se je razumel še z nekaterimi fanti in kmalu opazil, da je nekaterim sošolkam Dejan kar precej všeč. Ko mu je namignil o tem, se je ta samo nasmehnil in nemočno skomignil. Saj res ni mogel narediti ničesar.

V naslednjih dneh pa je ugotovil, da v razredu niso vsi tako super. Že drugi dan se je močno skregal s Tajo, poleg tega pa je opazil, da ga ne mara nek drug sošolec – Miha. Ta je bil bogat razvajenček, ki ni prenesel, da ne bi bil najbolj kul v razredu. Tine je že pomislil, da bo hotel biti kot Nina – imeti vse pod nadzorom, vendar je kmalu ugotovil, da to ni res. Maral ni samo njega in Dejana, z ostali pa je bil povsem običajen in normalen.

Konec leta, ko se Nina še sploh ni prikazala in je bila očitno zaposlena s šolo, je brata in sestro šokiral Andrej. Obema je dejal, naj se usedeta za mizo in poslušata, ker jima more povedati nekaj resnega.

»Odločil sem se, da se bom odrekel vodenju Agencije. Vse preveč časa mi vzame, poleg tega si želim delati na terenu, kateremu sem se odrekel.«

»Si prepričan?«

»Popolnoma. Direktor Agencije bo postal najboljši kandidat, ki bo ustrezal vsem pogojem, ki jih je zapisal že Jernej, ko je ugotovil Dar. Ta bo to postal začasno, verjetno za nekaj let.«

»Zakaj samo začasno?« je z zanimanjem vprašala Jerneja, Andrej pa je takoj pomislil, kako naj se izmuzne pravemu odgovoru. »Oče je bil direktor do smrti, prav tako bi lahko to bil tudi ti. Zakaj bo potem nov direktor to samo začasno?«

»Ker je direktura že določena, vendar pa naslednji direktor še ne bo prevzel vodenja.«

»In zakaj ne?«

»Ti razlogi niso pomembni. Poleg tega vama moram povedati še nekaj. Verjetno bi moral to povedati že takoj na začetku, vendar nisem mogel, ker še ni bilo nič določeno. Vsaj tebi, Tine, bi moral povedati.«

Andrej se mu je skoraj opravičeval in Tineta je zaskrbelo, kaj je tako skrivnostnega. Imel je občutek, da se ne tiče ne njega, ne njegovih staršev in ne Agencije. Vendar se je motil. Glede vsega.

»Dejan ve, kdo si,« je Andrej tiho, a razločno dejal, Tineta pa je zadelo povsem nepričakovano. Vedel je, da Andrejeve besede pomenijo, da njegov najboljši prijatelj, ki ga je poznal že nekaj mesecev in to zelo dobro, ve vse o njem. In njemu se o tem ni niti sanjalo.

»Kako?« je napol v šoku vprašal svojega strica.

»Dejana poznam dlje kot ti. Je sin enega izmed agentov Agencije, zato. Vendar ne misli, da ve zaradi tega za Agencijo kaj dlje kot ti. Ravno nasprotno. Za Agencijo je izvedel povsem po naključju, kolikor sploh lahko govorimo o naključju. Mene je že prej poznal, ker sva z očetom dobra prijatelja, pred tremi meseci, torej, skoraj mesec po začetku šole, pa je ugotovil, da sem jaz tvoj stric. Saj se spomniš, še sam si naju predstavil.«

Tine se je res spomnil. Dejan je prišel k njemu domov in se je slučajno srečal z Andrejem. Vendar nikakor nista pokazala, da se poznata.

»Takrat se me ni spomnil, pač pa se je čez nekaj dni, ko me je poklical. Ni neumen, Tine,« je Andrej odkimal. »Nekako je uspel povezati svojega očeta in tebe. In svojega očeta postavil pred dejstvo, da želi vedeti vse o njegovi službi. O pravi, ne lažni. Zato sem mu dal dovoljenje, da mu je povedal svoj del. Sam sem mu povedal svojega.«

»In kdo mu je potem povedal zame?« je Tine razburjeno dejal. Bil je jezen, ker so vsi delovali mimo njega. Lahko bi mu povedal sam.

»Sam me je vprašal, kakšen delež imaš pri vsem tem. In če imaš mogoče Dar. Res na vem, kako, vendar te je nekako začutil.«

»Mogoče sva se ravno zaradi tega tako dobro ujela. Vseeno pa mi nisi odgovoril. Kdo mu je povedal moj del?«

»Nihče,« je Andrej odkimal. »Rekel sem mu, da mu moraš vse razložiti sam. In mislim, da je tako najbolje. Ve samo to, da imaš Dar in si del Agencije.«

Tine je prikimal. Najbolje je bilo tako. Pravzaprav se je takoj, ko je izvedel, da Dejan še ne ve vsega o njem, in da je Andrej to prepustil njemu samemu, pomiril.

»Prav,« je prikimal. »Torej se boš ti odpovedal direktorskemu stolčku, jaz pa se bom lahko končno popolnoma zaupal najboljšemu prijatelju.«

Andrej je bil presenečen nad preprostostjo, s katero je Tine povzel vse. In bil presrečen, ker je to tako zlahka sprejel. Ni vedel, da je že razmišljal, da bi Andreja vprašal, če se lahko zaupa najboljšemu prijatelju.

»Jerneja,« se je obrnil k svoji sestri. »Bi šla z mano na Dejanovo tekmo?«

»Si prepričan?«

»Če mu bom že povedal, mu bom povedal vse. Čisto vse. In pri delu pripovedi bo tvoja pomoč neizogibna.«

Jerneja se je nasmehnila svojemu bratu in prikimala. Tudi njo samo so mučile skrivnosti, v katere je bila skrita smrt njenih staršev. Lepo bi bilo, če bi se lahko komu zaupala.

Nadaljevanje ...

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 2.poglavje (III) / 8

Začetek

Prejšnji del ...

»Kdo?« je Črv zmedeno vprašal.

»Njegova sošolka Nina Koren.«

Sedaj je bil Tine na vrsti za presenečenje, vendar mu je Andrej pomignil, naj ne sprašuje.

»Z Janezom sva ugotovila, da je pogrešana Kovačeva hči, vendar je bilo prepozno, da bi lahko preprečila, da bi bila s Tinetom sošolca. Če bi Janez zahteval spremembo, bi bilo preveč očitno. Sploh pa je to bilo popolnoma naključje. Kovač ni vedel, kje točno je, dokler ni dopolnila svojega petnajstega rojstnega dneva. Takšen je bil dogovor.«

»To je bilo teden dni po eksploziji,« je Tine presenečeno dejal, Andrej pa mu je prikimal in nadaljeval.

»Z njeno mamo sta se dogovorila, da bo takrat izvedela njegovo ime, prav tako pa ju je pustil živeti v miru, ne da bi vedel, kje je.«

»Kaj pa, če ju je vseeno opazoval?«

»Potem bi takoj preveril tudi tebe in izvedel, kdo je tvoj oče. In potem ne bi vdrl v naš računalnik, da bi izvedel vaš naslov. Poleg tega smo jo opazovali mi, oziroma tvoj oče. Po eksploziji pa je verjetno res izvedel, kdo je, ob njenem petnajstem letu pa je bil prepričan, da je to res ona. Dokumenti o njej so v posebni mapi, ki jo je vodil tvoj oče in jo je zaklenil pred vdori.«

»To sem mu moral programirati?«

»Ja, to in še nekatere stvari. Daj, da ti pokažem in odprem, da boš dal na javni terminal. Zdaj je tako ali tako vseeno.«

»Zakaj pa je bilo to sploh zaščiteno?« je vprašal Tine, Andrej pa ga je pozorno pogledal.

»Kaj bi si mislil ti, če bi izvedel, da je direktorjev sin sošolec hčere najhujšega sovražnika te agencije? Jaz bi se zamislil, kdo potem sploh vodi vse to.«

»Zakaj pa se nisi?«

»Ker sem tudi brat in sem bil poleg, ko se je o tem prepričal.«

Andrej se je preko Črva sklonil k računalniku in odprl datoteko, da jo je lahko Črv prenesel na javni arhiv in oblikoval Ninin dosje. Nato pa se je obrnil k Tinetu in mu dejal, da je šel skupaj z njim v pisarno. Tine se je utrujeno vrgel na stol nasproti Andreja. Ne, ker bi bil utrujen od dela, pač pa je bil utrujen od misli na Kovača in Nino. In na to, kaj je ta hotela.

»Takoj hočem izvedeti vse o njej. Pravzaprav me zanima bolj, kaj je bilo med vama, da imaš o njej slabo mnenje,« je Andrej strogo rekel.

»Kaj ni dovolj že to, da je hči morilca mojih staršev?«

Andrej ga je ostro pogledal. Vedel je, da je moralo biti v ozadju skrito še več. Tine je zato glasno zavzdihnil in se vdal v to, da mu bo moral povedati. In to vse.

Nina je bila že od prvega razreda najbolj ukazovalna in diktatorska v razredu. Hotela je imeti vse, biti najboljša. Hotela je, da bi se ji cel razred prilagajal in podrejal. Tine pa vsekakor ni bil oseba, ki bi se tako slepo podrejala. Zato ji je ugovarjal že od začetka, jo spodbijal in jo nalašč premagoval. Če je Nina dobila vse točke na testu, se je Tine nalašč naučil tako dobro, da bi si zaslužil še nekaj dodatnih, posledica tega pa je bila pohvala pred celim razredom. Nina je to seveda opazila in je hotela proti njemu naščuvati sošolce. Vse to se je dogajalo striktno v razredu in za to ni izvedel nihče, še učitelji niso opazili.

Tine se nikakor ni pustil, da bi zavladala razredu, zato je udaril nazaj in uspel doseči ravno nasprotno, kar si je želel. Tako sta se neprestano psihično bojevala do zadnjega razreda, ko so vsi padli v puberteto. Boj se je končal, Nina se je predala v boju za naklonjenost razreda, Tine pa je sprejel njen poraz. A kmalu se je začel nov boj, ki pa je bil Tinetu še manj všeč. Nikakor ni mogel razumeti, da se je Nina po letih bojevanja nenadoma zatreskala vanj in vse sile usmerila v to, da bi ga osvojila. Hotela je iti skupaj z njim domov, sedeti poleg njega, ko pa se je začel govor o veleti, je na vsak način hotela plesati z njim. Takrat ga je pred njo rešila Katja, ki ji je pogumno rekla, da bo ona plesala z njim, tako da naj spoka svojo debelo rit kam drugam. Nina je bila ponižana in se takoj spet obrnila proti njima.

Boj se je spet spremenil. Nenehno jima je težila, ju zafrkavala in poskušala očrniti pred razredom. A, ker je boj za oblast predala, ji nihče več v razredu ni zaupal in je bila obsojena na ponoven poraz. Največja zmaga, ki jo je doživela, je bila to, da je Katji vpričo celega razreda rekla nekaj hudih besed, poleg tega pa je to slišala še profesorica, ki je bila vedno na strani Nine, zato ni bila kaznovana. Katja pa je takrat v joku zbežala iz razreda.

»Kdo vse je vedel za te boje?« je Andrej šokirano vprašal. Nikoli si ne bi mislil kaj takega. Naključje je bilo preveliko. Medtem ko sta se bojevala v šoli, sta se na veliko nevarnejšem območju bojevala njuna očeta.

»Nihče, razen razreda in nekaterih posameznikov. Učitelji so opazili le najino tekmovalnost in nenaklonjenost, ki pa je dosegla višek v sedmem razredu, ko bi morala skupaj tekmovati na regijskem tekmovanju v fiziki. Ker nisva hotela sodelovati, je profesorica spisala poseben test, ki bi določil, kdo bo šel na tekmovanje. Na koncu sva tja odšla jaz in nek drug sošolec, Nina pa se je ob novici skoraj zjokala. Premagal sem jo za eno točko.«

»Starše na vajino nesodelovanje niso opozorili?«

»Mislim, da so jih. Vsaj oče je vedel, vendar ni ničesar rekel. Res pa je, da je vedel, kdo je Nina. Poleg tega me njena mama od tega tekmovanja naprej ni več prijazno pozdravljala.«

»Kako se je vse skupaj končalo?«

»Kaj ne veš?« je Tine sarkastično vprašal. »Nina je zmagala. Dosegla je popolno zmago, čeprav ne tako, kot si je želela. Vendar je namesto nje to napravil kar njen oče. Zanimivo, ne?«

»Naključje.«

»Ne verjamem v naključja,« je Tine odločno dejal. »Ne več. Preveč dobro vidim to rdečo meglico, ki je poskrbela tudi za to.«

Med njima je za nekaj trenutkov nastala popolna tišina, saj sta se oba zapletla v svoje misli. Tine je razmišljal o Nini in njunemu boju, ki ga je prekinila eksplozija. Na koncu je le bila ona glavna zvezda na valeti. Kot najboljša odličnjakinja jo je vodila ona, Tineta in Katje tam sploh ni bilo. Andrej je razmišljal, kaj vse to pomeni za Agencijo.

»Vajin boj se bo prenesel na Agencijo,« je Andrej čez čas s težavo izgovoril, Tine pa je začutil, da so mu te besede na srce potisnile grozno težo. Vedel je, da ima Andrej prav. Kovač je svoji hčeri podaril Dar, da bo lahko sodelovala z njim, njegov oče pa je ravno tako želel, da bi nekoč pomagal Agenciji.

»Izgleda kot bolna šala, vendar tega verjetno res ne bom mogel preprečiti,« je s težavo izgovoril, Andrej pa mu je prikimal. »V šoli je ona sprožila boj, sedaj ga bo najverjetneje spet. In tokrat bo razred postala Agencija in Kovačeva organizacija.«

»Pa ga ne sprejmi!« je Andrej predlagal, čeprav je vedel, da se Tine ne bi mogel vdati. Kljub temu, da je mislil, da nihče ne ve za njegovo raziskovanje, je Andrej vedel, da bo iskal priložnost za maščevanje.

»Poskušal bom preprečiti najslabše,« je počasi rekel, te besede pa so nad njima kar obvisele in ju niso spustile.

»Tokrat ne bo le boj za prevlado med dvajsetimi ljudmi v razredu v osnovni šoli,« je Andrej prekinil težko tišino in mehko pogledal nečaka. Njegov položaj se je zopet poslabšal. »Tokrat ne bo boj za ocene, pač pa bodo v to vmešana življenja drugih ljudi, Vidiš, kaj vse počnemo tukaj in dobro veš, kaj počne Kovač. In čeprav sta trenutno oba le postranska igralca, nista tako postranska, kot se zdi. Oba sta za obe strani preveč pomembna.«

Tine je resno prikimal in se nato Andreju kislo nasmehnil:

»Veš, kako je najin boj imenovala Katja. Rekla mu je igra razreda. In imela je prav. Vendar, če se bo res zgodilo, kar predvidevaš, se bo ta igra preimenovala. Postala bo igra življenja, ker bo tokrat boj na življenje in smrt.«

Andreja so besede, ki jih je Tine tako zlahka povedal, popolnoma pretresle. Kar streslo ga je, ko je Tine povedal do konca. Ker je vedel, da ima prav. Poznal je tega fanta in iz poročil njegovega očeta in pripovedi je poznal dekle. Nihče od njiju se ne bo vdal, pa če bo moral za to končati čisto vse.

»Raje se je poskušaj izogibati in ne sprejmi njene pobude.«

»Ne vem,« je Tine dela in pogledal navzdol, Andrej pa je kljub temu lahko prebral njegove misli. »Ničesar nimam izgubiti.«

»Zdaj, ta trenutek morda res ne. Ampak, si prepričan, kako bo jutri?«

Tine je prikimal in vstal, da bi zaključil ta pogovor, vendar ga je Andrej ustavil. Rekel mu je, da bi bilo bolje, če bi odšel domov in vztrajal v tem, čeprav mu je fant ugovarjal.

»Prav!« se je naposled le vdal, vendar je našel drugo možnost. »Morda pa bi res odšel iz Agencije, vendar bi rad šel na grobove. Predolgo me ni bilo tam.«

Andrej mu je prikimal. Tine res še sploh ni bil na grobovih. Ko so pokopali vse tri umrle, se je zaprl vase in ni pokopališča niti pogledal, danes pa se je na vse to ponovno spomnil. V bližini Katjinega groba je bil le pri njenem pogrebu, na katerega spomin ga je močno skelel. Prav tako pa je bilo z grobovi njegovih staršev. Zato mu je Andrej dovolil oditi in mu dodelil šoferja, ki bi ga tja peljal, preden pa je odšel, ga je še enkrat opozoril, naj se Nine izogiba, kolikor se je le lahko.

Naslednji dnevi so bili zaradi vsega tega precej nervozni, še posebno sta bila živčna Andrej in Jerneja. V nasprotju z njima pa Tine ni kazal kakršnih koli znakov, da ga je Ninino prejetje Daru sploh kako ganilo. Vse je počel kot prej, le še bolj zagnano in z večjim zanimanjem. Vendar je v vsakem trenutku dobro vedel, da je nekje Nina, ki je lahko videla kar on in je verjetno bila enako polna meglice, saj je bil tudi pri njej Dar preusmerjen iz drugega človeka.

Vendar se je teden dni kasneje spremenilo tudi to. Tine je začutil, da se mu Nina in Kovač bližata, Črv pa mu je to potrdil z informacijo, da se vračata nazaj v Slovenijo. Tinetu je bilo nelagodno, hkrati pa je lahko čutil, da se ravno nasprotno počuti Nina. Verjetno je lahko tudi ona zaznavala njega na enak način kot on, to pa je le še povečalo njeno zadovoljstvo. Vedela je, da se Tine zaveda nevarnosti, ki jo prinaša s sabo za njega in ostale v njegovi okolici.

Črv je Andreja posvaril, da se Nina vrača v Slovenijo in naj pazi na fanta. Vsi so dobro vedeli, da bo njeno izzivanje sprejel, čeprav bi ga to lahko pogubilo. To bi bil namreč zanj del maščevanja njenemu očetu. In, čeprav se ji je res izogibal, ni mogel preprečiti, da se ne bi zaletela vanj.

Verjetno je Nina to res predvidela, vendar on ni. Vedel je, da je v bližini, vendar nikakor ni mogel vedeti, da se bosta znašla na istem mestu ob istem kraju. Prav to pa je bil njen namen. Tako sta se kot po slučaju zaletela pred kinom v Celju, kjer sta oba šla gledat isti film. Tine se ji je prvič izognil, saj je imel poleg Andreja in Jernejo, vendar ji drugič ni mogel uiti. Stopila je naravnost pred njega in, čeprav jo je sprva ignoriral, ni mogel preprečiti, da bi pridobila njegovo pozornost.

»Zdravo, Tine,« se je nasmejala in ga pozdravila kot čisto navadnega sošolca. Tine se je naredil, da je ne sliši in se je še naprej delal, da opazuje televizijski ekran, ki je prikazoval trailer nekega akcijskega filma. Nina je opazila, da jo ignorira, a je to ni motilo.

»Zanimivo, da te srečam ravno v mestu, v katerem je tvoj oče ustanovil neko super tajno agencijo,« je mirno nadaljevala in se postavila poleg njega. Govorila, kakor da bi govorila nekaj povsem običajnega. »Verjetno nisi vedel, da se je moj oče rodil tu. Saj veš, kdo. Tisti, ki je poslal tisto uničujočo bombo, ki ti je popolnoma uničila življenje.«

Na te besede se Tine ni mogel upreti, da je ne bi sovražno pogledal. Verjetno bi bolj sovražnega pogleda bil deležen le še Kovač.

»Raje bodi tiho,« ji je ostro dejal, tako tiho, da je slišala le ona.

»Zakaj bi bila tiho?« se mu je posmehnila. »Oba veva, kakšne sta najine situacije in kje sva. Mislim, da sem na veliko boljšem mestu kot ti. Zato bo bolje, da takoj pokaževa karte in se ne delava, kot da se ne poznava ali sva čisto normalna najstnika. Ker nisva.«

»Oprosti, ampak sebe še vedno dojemam kot normalnega, le da mi je nek kreten ubil starše, punco in mi spremenil pogled na svet.«

»Uf,« se je Nina zopet posmehnila. »Res ti ni treba žaliti mojega očeta. Ker on nima ničesar z najino igro.«

»Veš, to se pa motiš,« je Tine odkimal. »Kajti on je razlog, da sploh stojiva tu takole sovražna in lahko razmišljava o vsem tem. Zato ga nikar ne izključuj. Je pa res, da ga lahko posvariš, da bo še dobil, kar mu gre.«

»Kako? Kako ga misliš premagati? Kakor tvoj oče? S spodbijanjem njegove rasti in z agenti, ki čistijo njegove umazanije? Dobro veš, da ti tako ne bo uspelo, kakor ni uspelo tvojemu očetu. In zato bo enkrat uničil tvojo Agencijo in dosegel svoj cilj.«

»Bomo videli!«

Tine je hotel oditi proč od nje, vendar ga je Nina prestregla. Na popolnoma neobičajen način. Pred njim je postavila trdno oviro, ki jo je lahko videl le on. Zato je tudi ni poskušal prečkati in se je obrnil nazaj proti njej. 

»Me želiš prestrašiti s svojo močjo?« je sarkastično dejal. »Brrrr, deluje! Tako me je strah!«

Nina ga je sovražno pogledala, ker se je tako ponorčeval iz nje in mu dejala, da naj raje ne izziva, da mu pokaže vse.

»Sploh pa bi bilo verjetno brez veze. Tudi sam lahko narediš ravno takšen zid.«

»Misliš? Morda pa ga le ne morem, ker sem bil le poskus tvojega očeta.«

»Če ne bi potekalo, kakor si je zamislil in ne bi dosegel želenih rezultatov, ne bi tega naredil še na meni. Sploh pa lahko vidim, da lahko počneš enako kakor jaz. Le da tega ne uporabljaš. Morda le skrivaj, v svoji sobi, ali pa se igraš z listi med sprehodom ob Savinji.«

Tineta je streslo, ker je vedela za to, Nina pa se je ob tem zadovoljno nasmehnila. Dosegla je želen učinek.

»Kaj hočeš?«

»Saj veš!«

Tine je odkimal in zopet hotel oditi proč, ko je na drugi strani dvorane zagledal Andreja in Jerneja, kako se mu hitro bližata. Opazila ju je tudi Nina.

»Tvoja nadzornika in varuha. Daj no! Oba veva, da si pripravljen na vse, da bi mi dokazal, da me lahko premagaš. Samo, da ne bi dosegla želenega. In trenutno si ti edini, ki mi lahko preprečiš, da vse okoli naju ne bi poslala na drugo stran.«

Zlobno se je nasmehnila, ko se je Tine obrnil. Vedel je, da misli resno. Zlobo je imela v sebi že od vsega začetka, sedaj pa je lahko napovedano tudi uresničila. Vedel je, da ima moči za kaj takega, ker je imel moč tudi sam.

»Tega ne bi naredila!« je vseeno odkimal.

»Glej me!« se mu je zlobno nasmehnila in le Tine je lahko opazil, da je iz sebe izstrelila puščico rdeče meglice naravnost proti Jerneji. Puščica je bila res majhna in sestavljena iz dima, a je vedel, kaj lahko povzroči. Edini način, da jo je ustavil je bil, da je pred njo hitro postavil eno majhno oviro, ki pa jo je razblinila. Ko je svoj zid razbil, se je sovražno obrnil proti Nini. Ker ga je prisilila, da je pravkar sprejel njeno igro.

»In začetni strel je padel,« je mirno dejala, se mu še enkrat zlobno nasmehnila, se obrnila in odšla proč.

Tine je obstal na mestu, njegov pogled pa ji je še nekaj časa bodel v hrbet. Ob tem se je ves čas smehljala in odhajala iz mesta. Dobila je, kar je hotela, zato se ji je zdelo neumno iti gledat film.

Andrej in Jerneja sta, ko sta prispela do Tineta, prekinila ta pogled. Nihče ni vprašal, kaj se je zgodilo, ker sta oba vedela, da je Tine sprejel njeno igro. Andreja je zanimalo le, zakaj.

»Saj veš, kako sem ji vedno preprečeval biti najboljša ali narediti kaj. Tokrat res nisem imel izbire, kot da sem preprečil njeno puščico.«

»Nobene puščice nisem videla,« je Jerneja odkimala.

»Seveda je nisi. Vendar je vseeno letela naravnost proti tebi.«

Jerneja je pozorno pogledala svojega brata, Vedela je, da se ne šali in je res moral sprejeti igro. Bala se je le posledic.

Nadaljevanje ...

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 2.poglavje (II) / 7

Začetek

Prejšnji del ...

In sedaj je bil tu. V mestu, kjer je bila Agencija. Bil je tako blizu nje, a vendar ga Andrej ni spustil noter. Večkrat je šel mimo stavbe, pod katero je bila, a mu je Andrej jasno razložil, da ne bo prišel v stavbo, dokler za to ne bo imel dovoljenja. In predvideval je, da mu ga Andrej še nekaj časa ne bo dal, če se bo tako obnašal.

Res se je oddaljil od celega sveta. Pestile so ga težave in to, kar je videl, vendar se ni mogel nikomur zaupati. Zato je našel vsaj delno tolažbo v naravi, ko se je usedel na klop ob Savinji, opazoval reko in drevesa ter se igral z listi.

Tisti večer je prišel domov prej kot ponavadi, Andrej pa ga je čakal. Tineta je to presenetilo, saj ni vedel, kaj njegov stric namerava. Vendar se je potrudil in mirno prisluhnil, Andrej pa je njegov trud opazil in bil ob tem zadovoljen.

»Nekaj sem se odločil,« je mirno začel govoriti, ko se je Tine usedel nasproti njega za mizo. »Vesel sem, da si naredil osnovno šolo tako uspešno, ker se boš lahko vpisal na gimnazijo. Verjetno te zanima, zakaj sem izbral ravno to in si tako želel, da prideš nanjo.«

Tine je prikimal in pogledal strica. Res ga je zanimalo.

»Poznam ravnatelja te šole. Poznal ga je tudi tvoj oče, saj ve za Agencijo. In ta je razlog, da sem želel, da prideš tja. Ker tako ne boš imel težav, če boš kdaj pomagal.«

»Res?« je Tinetu zasijal obraz in Andrej je bil presenečen nad reakcijo, ki jo je povzročil s tem. »Mi boš pustil vanjo?«

»Pod nekaterimi pogoji,« je Andrej prikimal. »in teh pogojev se boš moral strogo držati! Nihče te ne more več gledati takšnega. Res je, da je minilo komaj nekaj mesecev, vendar moraš nadaljevati z življenjem.«

Tine je prikimal. Razumel je in presenečeno ugotovil, da se strinja z njim. Tako ne more več živeti.

»Poleg tega imam na sumu, da te ne teži le smrt staršev in Katje, pač pa tudi to, kar vidiš. Videl sem tvojo reakcijo, ko si pogledal tisti časopis in čeprav nikakor nisem mogel vedeti, za kaj se gre, predvidevam, da te muči to, kar vidiš. Tako sva se z enim izmed agentom dogovorila, da se boš pogovoril z njim. In to res pogovoril. Jaz ti sam ne bom mogel pomagati kot ti bo on, ker nisem na istem kot ti, on pa se bo potrudil. To bo Kristijan Kocan, tisti, ki si ga srečal v Agenciji. Poleg tega ne misli, da te bom spustil na teren ali kaj takega. Pomagal boš njemu in še ostalim. Predvsem meni in Črvu. In povedal mi boš, kadar se boš igračkal z Darom, kot si se danes in že večkrat prej.«

»Kako veš?« je Tine presenečeno vprašal.

»Črv in Kristijan sta te malo opazovala. Ni varno, da se igraš tako sredi mesta.«

»Saj nisem počel ničesar nenavadnega. Prvič in zadnjič, ko sem dejansko uporabil Dar, je bilo na Katjinem pogrebu.«

»Ta bi ti moral biti v opozorilo, da ne smeš kazati, kaj lahko narediš.«

»Pa saj nihče ni mogel opaziti. Igral sem se samo z listi in valovi, katerih vedenje pa je že samo po sebi na videz nepredvidljivo,« je Tine ugovarjal z besedami, katerim je res verjel.

Andrej ga je ostro pogledal:

»Če je to lahko videl Črv prek računalnika in je čutil Kristijan, kaj misliš, kdo je še lahko vedel za to?«

Tine je prikimal. Kovač. Njegovega imena že dolgo ni spregovoril. Zadnjič je bilo dva tedna po preselitvi v Celje, ko sta se z Andrejem prvič res hudo sprla. Vendar je njegova senca ostala nad njihovimi mislimi.

»Torej me boš res spustil v Agencijo?« je Tine še enkrat vprašal, ker ni mogel verjeti. Popolnoma je že obupal nad možnostjo, da ga bo Andrej spustil, sedaj pa mu je povedal ravno nasprotno.

»Jutri zjutraj gresta oba z Jernejo tja skupaj z mano, da uredimo vse.«

»Jerneja tudi?«

»Seveda,« se mu je Andrej nasmehnil, Tine pa mu je vrnil nasmeh nazaj. Vedel je, da bo sestra uživala. »Črv je prosil, če mu lahko pride malo pomagati. Vendar ji nikar ne povej. Uničil boš presenečenje, ko bo zagledala naš superračunalnik.«

Tine se je glasno zasmejal, Andrej pa je pomislil, da je končno spet takšen kot prej. No, v resnici ne popolnoma enak, vendar je bil vsaj nasmejan in vsaj pol tako srečen kot pred eksplozijo.

Drugo jutro ga je sestra nemirno spraševala, kam gresta in prosila, naj ji pove, saj sta ji stric in brat naročila samo, naj se normalno obleče, ker gre z njima na delo. Nista pa ji povedala za kakšno delo gre, kaj bo delala in kje. Tako se ji niti najmanj ni sanjalo, da bo to delo vključevalo kakršenkoli računalnik.

Na Agencijo so prišli po isti poti, kot sta tja šla pred meseci Andrej in Tine. Tako je Tine vsaj poznal prostor, ko je prišel vanj, Katja pa je vse opazovala z navdušenjem in presenečenjem. Bila je presrečna, da je lahko končno videla Agencijo, in bila je presrečna, ker je izvedela, da bo tudi ona postala del nje. Ta je bila edina očetova dediščina.

Deležna je bila podobnega ogleda kot Tine, nazadnje pa je Andrej oba odpeljal v njegovo pisarno, kjer ju je oba vpisal v računalnik in jima dal prepustnici. Razložil jima je, kako deluje vhodni ekran in jima pojasnil, da sta njuna prstna odtisa že v računalniku. Pojasnil jima je celotno delovanje agencije, od nalog nižjih asistentov, do varnostih skupin, agentov pod krinko in aktivnih agentov, ki so hodili na kratkotrajne naloge. Tak je bil tudi Kristijan.

Ko so jima bili jasni celotno delovanje, njune naloge in dolžnosti, pa je oba odpeljal v glavno dvorano, kjer je Jerneja glasno zavzdihnila ob pogledu na vse te računalnike, ki jih je imela na dosegu roke.

»Tole je še boljše kot na televiziji,« je glasno zavzdihnila in hitro zajemala vse podatke, ki jih je lahko zaznala in prebrala.

Črv je bil vesel, ker je po dolgem času zopet videl Tineta in njegovo sestro. Bil je osupel nad njenim obvladovanjem računalnika. Andreju je celo rekel, da ga bo kmalu premagala, pa je bil med najboljšimi na svetu. Javno sicer ni bil poznan, vendar so ga poznali drugi najboljši, ko so imeli njihova letna srečanja. Tja so bili povabljeni le najboljši, poznani ali manj poznani, sestanek pa je bil res tajen. Črv je tako Andreju rekel, da sumi, da bo Jerneja prav kmalu med njimi.

Jernejo sta prepustila njemu, sama pa sta šla v eno od zaprtih pisarn, in sicer tisto, ki je pripadala posebnemu agentu Kristijanu Kocanu. Posebnemu zato, ker je imel Dar. Tine je bil namreč obljubil, da se bo pogovoril z njim, Andrej pa je to takoj zahteval. Zato je, ko je Andrej potrkal na vrta, Tine globoko vdihnil in vstopil v zelo domačo pisarno sicer zelo zaprtega agenta, ki ga je zadnjič in edinkrat, ko sta spregovorila, ostro okaral.

Tine si ni mogel verjeti, da se je lahko komurkoli tako odprl. Vendar mu Andrej ni povedal, da je Kocan, preden se je pridružil Agenciji, delal kot psiholog in pomagal njegovemu očetu. Kot po naključju je prejel Dar ravno, ko sta ugotovila, kaj to je. Zato je lahko na prefinjen način dosegel, da se mu je Tine lahko popolnoma odprl in iz sebe izlil zadnje mesece, ki so ga tako zelo težili.

Andrej je bil resnično presenečen, ko je vedel, da je pogovor na fanta učinkoval še bolje, kot je sam načrtoval. Imel je občutek, kot da se je spremenil v eni uri. Ampak se v resnici ni. Samo odgrnil je zaveso, s katero se je prekrival.

Spremenil pa ga ni le pogovor, ampak tudi delo. V Agenciji je bil prvi in odšel zadnji. Brez ugovorov je naredil vse, kar so mu naročili, hkrati pa raziskoval še sam. Tako se je v dobrem tednu naučil vsega, kar je Agencija sploh lahko vedela o Kovaču. Mirno je čakal na maščevanje, vedel pa je, da ga bo dobil. In če bo moral čakati celo življenje.

Sredi julija se je v Agenciji vklopil signal o novem Daru. Vendar so kmalu ugotovil, da se na mesto ne splača pošiljati agentov. Prejemanje Daru je vodil Kovač in Tine se je lahko prepričal, da je bil res poskusna ovčka. Poleg tega tokrat ni bil prejemnik navaden državljan, prav tako pa na mesto prejema niti ne bo mogli. Kovač ga je poslal kar v svoj laboratorij. Vendar pa je vse najbolj šokiralo to, kdo je bil prejemnik.

Tine je v teh tednih izvedel vse o Kovaču, vendar je takoj lahko ugotovil, da Agencija nečesa ni vedela. Ali vsaj tega ni bilo v dokumentih. Kasneje je izvedel, da sta Andrej in njegov oče vedela resnico. Kovač je namreč imel hčer, staro ravno toliko kot Tine. Vendar pa ta ni živela pri njem, ampak pri njeni materi, ki pa se je poročila z drugim in z njim mirno živela svoje življenje. Živela je v istem kraju kot prej Tine. Njegova hči je obiskovala isto šolo kot Tine. Njegova hči je bila Tinetova razvajena sošolka, ki jo je najmanj maral, ker je stalno silila v njega in želela postati vodja. Zato ga je to dejstvo precej šokiralo.

Tega ni izvedel od drugih, pač pa je vse to izvedel v trenutku, ko je Nina prejela Dar. Vsi so bili nekako povezani in zato je Tine takoj vedel, kdo je novi prejemnik. Ko se je oglasil alarm, ki je to povedal vsem, je bil slučajno v glavni dvorani poleg Andreja. Ta je v trenutku, ko je izvedel za približno lokacijo, hotel poslati tja najbližjega agenta, saj se je zgodilo v Španiji.

»Em,« ga je prekinil Črv, ki je poskušal izbrskati natančnejšo lokacijo. »Nikar se ne trudi. To se je zgodilo v Kovačevem laboratoriju.«

»Kdo pa je prejemnik?«

»Nina,« je Tine napol tiho in popolnoma mirno dejal. Oba, Andrej in Črv sta se presenečeno obrnila proti njemu. »Raje se ne trudi, ker ti lahko povem vse o njej. Je absolutno najbolj egoistično in morda celo najbolj zlobno bitje, kar jih poznam. Ko se zapiči v nekaj, vse svoje sile usmeri v to. Ker res ne prenese biti poražena in ponižana.«

Nadaljevanje ...

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 2.poglavje (I) / 6

Začetek

Prejšnji del ...

2. poglavje

Tine in Jerneja sta se nekaj tednov po eksploziji preselila k Andreju v Celje. Andrej je uveljavil vse najboljše zveze, ki jih je poznal, in oba spravil na ugledno zasebno osnovno šolo. To mu je uspelo, čeprav je bil čas za menjavo šolo neprimeren. Sploh za Tineta, ki je končeval zadnji razred osnovne šole.

Jerneja se je hitro vključila v družbo svojega razreda in takoj spoznala nove prijateljice, ki so ji lajšale preselitev in navajanje na življenje brez staršev. Tako so ji s tem vsaj malo nadomestile materino ljubezen, čeprav se je Jerneja zavedala, da je nikoli več ne bo imela. Tako je osnovno šolo zlahka pričela in se navadila novega načina življenja.

Tine se je odtujil od vseh. Pozabil je na svoje prejšnje prijatelje, novih prijateljstev pa ni sklepal. Ostro je zavrnil vsakogar, ki se mu je vsaj skušal približati. Tako so ga sošolci označili za skrajno neprijetno osebo, kar pa so samo poglabljala njegova črna oblačila. Nosil jih je, ker je žaloval, to je bilo res. A čez čas jih ni nosil ravno zato – postala so del njegove osebnosti, saj se je z njimi umikal pred drugimi in se zapiral vase.  Andrej je to zaskrbljeno opazoval, predvsem ga je skrbelo dejstvo, da se s tem počasi uničuje. Edino on je lahko popolnoma razumel, kaj vse je krivo, da je Tine postal tako zagrenjen in nezadovoljen.

Prve dni, ko so se preselili, še ni bil tak. Spremenil se je sčasoma, ko je že obupal prepričevati Andreja, naj mu pusti, da pomaga in sodeluje pri Agenciji. To je bil njegov prvi korak, ki ga je namenil narediti proti Kovaču, Andrej pa mu je to preprečil. Zato je počasi začel sovražiti še njega in se zaprl tudi pred sestro, ki pa tega v svojem svetu novih sanjskih prijateljic niti ni opazila. A ga Andrej kljub temu ni spustil v Agencijo.

Sčasoma ga je zaradi vsega tega začelo zapuščati dobro mnenje o svojem Daru. Najprej ga je prejemal res tako – kot dar – sčasoma pa je zanj postal prekletstvo. Kot mu je Andrej že prvi dan povedal, mu je rdeča meglica res začela prikazovati stvari, ki si jih nikoli ni želel videti. Najbolj ga je pretreslo dejstvo, ko je na cesti opazil mladega, očitno poslovno uspešnega človeka, ki je bil urejeno oblečen in je nosil svoj laptop. Okoli njega se je vrtinčila in nabirala večja količina rdeče meglice, ravno ta zanimivost pa je povzročila, da si je zapomnil njegov obraz. Vendar pa mu je, ko je drugo jutro pogledal časopis, zaradi tega postalo tako slabo, da je bruhal. Mož je bil komaj dve uri po tistem, ko ga je videl, umorjen.

Andrej se je bal tudi glede njegovega učnega uspeha. Njegov oče bi ga najraje videl na gimnaziji, prav tako pa je vedel, katera gimnazija v Celju ima veze z Agencijo. To bi mu vse olajšalo. Vendar je bilo to odvisno od njegovega uspeha in zaključnih testov. Kakšni pa bodo, se mu ni niti najmanj sanjalo. Zato je Tineta večkrat opozoril, naj se potrudi vsaj v šoli, če se že pri njihovih odnosih ne more. Ta je na to samo skomignil in se pri pisanju vpisnice prepustil Andreju. Bilo mu je vseeno, kam ga želi Andrej vpisati.

Seveda je bil sprejet. Andreju je na mizi nastavil rezultate njegovih ekstercev in spričevalo. Povsod je imel vse možne točke, spričevalo pa je bilo odlično. Svojih uspehov ni komentiral, prav tako se ni zahvalil za čestitke, ampak je odšel ven, kakor vedno in vsak dan. Odšel je na sprehod, razmišljat in čistit svojo glavo. Ko je končal osnovno šolo se je namreč že zavedel, da vsega ne bo dobil tako, kakor bo želel. Prav tako pa se je zavedel svoje osamljenosti in napačnega razmišljanja, ki ga je prevzel takoj po smrti staršev in Katje.

Še predobro se je spominjal njenega pogreba. Pokopana je bila šele teden dni po eksploziji. Še prej so morali potrditi, da je to res ona, pokopali pa so, kar je ostalo od nje. Zato je v sredi žalostne množice to žalost njena žara le poglabljala.

Tine se pogreba sprva ni želel udeležiti, čeprav sta Jerneja in Andrej šla. Strinjal se je z njuno željo, a sam vseeno ni mogel iti. Vsaj k maši ne. Vendar si je vmes premislil, nase zmetal svoja črna oblačila in počasi peš odšel proti pokopališču. Dan je bil deževen in tesnoben. Spominjal se je, da je v roki držal svoj dežnik, a ga kljub temu ni odprl. Pustil je, da ga je dež močil in mu še dodatno oviral pogled. Občutek je imel, da iz njega izpira vsaj del močne krivde, ki jo je čutil. Vso pot so ga pestila vprašanja ˝kaj, če … ˝

Pot do njenega groba je bila mokra, vendar tega niti ni opazil. Tako ali tako je že bil popolnoma premočen, treslo ga je, a tega takrat sploh ni opazil. Edino, kar je videl, je bila skupina ljudi v temnih oblekah, pod temnimi dežniki in žara, ki so jo ravno takrat nesli tja.

Počasi in neopazno se je približal prvi skupini ljudi, ne meneč se za tiste, ki so ga opazili. Videl je samo eno stvar – tih, odprt grob, v katerega so polagali žaro.

Andreja in Jernej sta ga opazila med prvimi, Jerneja pa je stopila k njemu:

»Moj bog, Tine! Saj si vendar čisto premočen. Morda bi bilo res bolje, če bi ostal doma.«

»Moral sem priti.«

Vendar ga nista opazila samo ta dva, vendar tudi drugi. In med temi drugimi je bil tudi Katjin pet let starejši brat Peter. Sam ga ni poznal, vendar je Peter očitno poznal njega. Sestrina smrt ga je močno prizadela, kasneje pa je izvedel, da so njegovi starši že prej opazili, da neprenehoma išče krivca, katerega bi rad kaznoval. In sedaj je našel njega.

Peter je počasi in brez zdrahe prišel na drugo stran skupine, kjer je bil Tine. S sabo ni vzel dežnika, saj ga niti ni imel, pač pa ga je prej držal svoji mami. Dežnik je podal njej, rekel očetu naj jo podrži, ker je bila slabotna, in odšel s kapuco na glavi.

Petra sploh ni opazil, dokler ni bil tik poleg njega. Vendar je takoj lahko zaznal njegov sovražen pogled in še bolj sovražen glas:

»Kako si sploh drzneš priti sem?! Bolje bo, da takoj odideš.«

Tine mu ni odgovoril, prav tako pa se ni premaknil. Natančno je vedel, kaj bo sledilo, vendar mu ni bilo mar. Na nek način si je celo želel, da bi ga fant pretepel do smrti.

Peter je opazil, da mu ni mar, kaj je rekel, zato se je še bolj razjezil.

»Takoj se spravi proč!« je v besu sikal izza zob.

»Ne grem,« je mirno in komaj slišno dejal, a dovolj glasno, da ga je Peter slišal. Sploh ga ni pogledal, čeprav je čutil besen pogled na njegovem licu.

Takrat ga je Peter prvič zadel. Popolnoma nepričakovano, tako da se niti ne bi mogel braniti. Vendar tega tako ali tako sploh ni nameraval. Pest, ki ga je zadela v lice, ga je pekoče zažgala, vendar mu je bolečina le pomagala. Sploh je ni čutil. Peter, jezen, ker ni dosegel svojega želenega cilja, je zato udaril še enkrat, Jerneja pa je ob drugem udarcu polglasno zakričala. Vendar je bila pozornost vseh že usmerjena proti njimi, Tine pa je opazil, da se jim je hitro bližal Andrej. Obstal je na svojem mestu, kot da ga Petrovi udarci sploh ne bi zadevali, vendar ni storil ničesar, da bi se obranil. Sploh ničesar. Mirno je pustil, da so udarci tepli po njem, da je kri iz njegove ustnice kapljala na tla in se ni menil za druge, ki so Petra prepričevali, naj neha. Njegovi udarci so bili zanj kot blagoslov. Saj je bil kriv za Katjino smrt in Peter je bil prvi, ki se je z njim strinjal, mu to odkrito pokazal in ga za to kaznoval. Zato si ni želel, da bi udarci prenehali.

Bolj na pol je izza dežja videl, da je Andrej hotel zagrabiti Petra in ga odvleči stran, vendar tega ni mogel dopustiti. Ker, če bi ga odvlekel proč, udarci ne bi več padali proti njemu in ne bi bil kaznovan. Zato je oba zaščitil v obroč, kamor ni mogel nihče drug.

Andrej je takoj vedel, kaj je naredil. Tega ni videl, vendar je čutil, da mu njegova sila na dovoljuje vstopa. Tudi drugi agenti so lahko ustvarili šibek ščiti, vendar ta ni bil šibek. Ob vsakem Petrovem udarcu se je le ojačal. To, da niso mogli do njiju pa so opazili tudi drugi, vendar niso razumeli. Le kako bi!

»Tine! TINE!« je zaslišal močan in strog Andrejev glas in pritegnil njegovo pozornost. »Tine! Takoj prenehaj!!!«

Ljudje so Andreja čudno pogledali. Nikakor jim ni bilo jasno, kaj mora prenehati Tine, saj se ta ni niti branil.

»Tine!« je Andrej še enkrat dejal, Tine pa mu je kratko, a odločno odkimal.

»Tine! Takoj spusti! Počneš ravno to, kar nikakor ne bi smel!«

Tine se ni vdal, pač pa je za trenutek prisluhnil Peter. Bilo mu je nenavadno, kar mu nihče ni rekel, naj preneha z udarci, poleg tega pa je že opazil, da so se vsi držali za enako razdaljo proč, kot da ne bi mogli priti bližje.

»O čem govori?« je zmedeno vprašal Tineta in ga še vedno sovražno gledal. Vendar je tokrat deloval tudi zmedeno.

Tine mu na nikakršen način ni odgovoril ali sploh pokazal, da ga je slišal. Zato se je obrnil proti drugimi, ki pa so mu le zmedeno skomignili. Nihče ni razumel.

»TINE!« je Andrej zopet ostro dejal. Počasi mu je bilo dovolj. »Takoj spusti! Misliš, da bi lahko preprečil, kar se je zgodilo? Misliš, da bi res lahko kaj spremenil? Nisi imel moči, Tine! To, kar se je zgodilo, nisi odločil ne ti ne jaz. Veš, kdo je kriv! Zato prenehaj in se sprijazni. Spusti!«

Tine je pomežiknil. V srcu je vedel, da ima prav. Vendar je še vedno čutil premočno krivdo.

»Če ne bi bilo mene, se to ne bi zgodilo,« je počasi dejal

»Če ne bi bilo tebe, bi se morda zgodilo vse drugače. Morda bi bili vsi ujeti v njegov teror. Si morda pomislil, da je oče imel razlog, da se je boril proti? Ker vem, da ga je imel - tebe! In če se ne bi boril, bog ve, kje bi bili sedaj.«

»Sovražim to!« je Tine divje dejal in le on je vedel, kaj misli.

 »Potem pa tega ne uporabljaj.«

Tine je spustil ščit, ki ju je oba ločeval in se odmaknil od Petra in ostalih. Ta niti najmanj ni razumel, kaj se je zgodilo, Tine pa se je obrnil proti Andreju in odločno dejal:

»Pojdimo v Celje!«

Nadaljevanje ...

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 1.poglavje (IV) / 5

Začetek

Prejšnji del ...

Alarm se ni vklopil zaradi Agencije. To pa je bilo edino, kar je lahko razumel iz vse zmešnjave, ki je nastala. Vendar ga pri razumevanju ni motila samo zmešnjava, ampak tudi slutnja, da se je zgodilo nekaj groznega. Nekaj res groznega.

Andrej ni mogel verjeti, ko je zaslišal alarm. Signal, ki se je vklopil, ni bil klasičen in ni pravil, da je v nevarnosti glavni sedež Agencije. To je bil alarm Janezove hiše. Zakaj se je vklopil?

Sestanek se je takrat že končal, agentje so se že bližali letališču, Andrej pa je odšel še v direktorjevo pisarno napisat poročilo o Tinetu, njegovem daru in o nenavadnosti tega. Zato je takoj lahko pogledal na računalnik, kaj je razlog za alarm. In ravno zaradi tega, kar je kazala slika, ga je srce močno zabolelo. Spraševal se je, kako to pojasniti Tinetu.

Črv je bil drugi, ki je razumel, kaj prikazuje slika na njegovem računalniku. Takoj, ko je slišal alarm, je namreč odprl povezavo, ki je prikazovala stanje direktorjeve hiše ali, bolje, njenega posebnega naprednega varnostnega sistema. Takoj je dojel, kaj se je zgodilo, in skoraj v istem trenutku zaprl povezavo. Poleg njega je sedel Tine in tega vsekakor ni smel izvedeti na takšen način. Tine se je sicer že obrnil proti njemu, vendar ga ni niti uspel vprašati, kaj alarm pomeni, ker je med njiju treščil Andrej in Tinetu dejal, naj gre z njim. Medtem je Črvu še hitro in tiho ukazal, naj tja takoj pošlje ekipo. Črv je pokimal, Tine pa je zmedeno šel za Andrejem v pisarno.

»Nekaj groznega se je zgodilo, kajne?« je počasi, a umirjeno vprašal, ko se je usedel nasproti njega v še en udoben črn usnjen naslonjač. Previdno ga je pogledal in Andrej je iz njegovega pogleda prebral, da se že zaveda, da bo novica spremenila njegovo življenje. Da je raje še ne bi slišal, a se dobro zaveda, da mora takoj izvedeti resnico.

»Tine,« je Andrej mehko dejal in se pripravil, da bo lahko izrekel najtežje besede, za katere je upal, da jih nikoli ne bo. Poleg tega so močno bolele tudi njega. »Tvoj oče je v vašo hišo dal nastaviti poseben varnostni sistem, da bi jo vsaj nekako zavaroval, če bi Kovač kdaj izvedel njegov naslov. Ravno danes smo imeli vdor in Kovač je izvedel njegov naslov. Ta alarm pa se je vklopil, ker je Kovač z nečim posegel vanjo.«

»Kako?« je Tine ostro vprašal. Vedel je, da Andrej uvinkari, da bi mu bilo lažje, a mu ni bilo všeč. Občutek je imel, da mora izvedeti takoj. Jasno in glasno.

Andrej ga je razumel, a sam ni mogel izreči besed. Zato si je vzel nekaj časa in tiho dejal:

»Ko se je alarm vklopil, sem preveril zakaj. To lahko stori le nekaj ljudi tukaj. Slika mi ni prikazala ničesar.«

Tinetu je ton njegovega glasu povedal, da se v teh besedah skriva grozljiva resnica, vendar ni rekel ničesar, ampak je mirno gledal svojega strica in čakal na pojasnitev.

»Varnostnega sistema ni več, Tine. Alarm se je vklopil ob njegovem uničenju, ta pa je lahko bil uničen le na en način. Hiše ni več, Tine. Kovač je nanjo poslal bombo, ko so bili v njej trije ljudje.«

Tine je za trenutek obstal in ni pokazal nikakršne reakcije, zato ga je Andrej mirno poklical. Vendar ni dobil odgovora. Tine je samo dvignil roko in mu pokazal, da je razumel, in da je bolje, da za nekaj časa ne reče ničesar. Nato sta za nekaj trenutkov obstala v tišini, oba zatopljena v svoje misli; Tine je mirno sedel na stolu s poveznjeno glavo podprto z rokami in zaprtih oči; Andrej je obsedel tako, kakor je bil prej – naslonjen na mizo, zagledan v Tineta.

Ko so ti trenutki minili in si je Tine končno lahko uredil misli, da je bil sposoben reagirati še kako drugače, je odprl oči in zopet pogledal strica. Andrej je lahko v njegovih očeh videl solze. A tega ni pokazal.

»Greva tja,« so bile edine besede, ki sta ju spregovorila med seboj, dokler se nista pripeljala nazaj do mesta, kjer je še pred nekaj deset minutami stal Tinetov dom.

Tam so že bili gasilci, policisti in reševalci, prav tako pa je med njimi stal bel neoznačen kombi, ki je bil v lasti Agencije. To je bila ekipa, ki jo je poslal Črv, vanjo pa je vključil tudi sebe. Poleg tega so se okoli njihove ograje gibali tudi razni firbci, katere je Tine poznal – bili so njegovi sosedje.

Andrej se je brez težav lahko zapeljal na ograjeno dvorišče, saj je policistu, ki je zapiral vhod vanje razložil, kdo sta. Do njiju je takoj stopil drug policist, ki pa ni nosil uniforme in je bil detektiv, ki so ga poslali sem. Ko sta izstopila, se jima je predstavil, saj so mu že povedali, kdo sta. Pojasnil jima je, da je odjeknila močna eksplozija in je zaradi nje vsa hiša popolnoma uničena. A na koncu je izjavil nekaj, kar je ob presenetilo in jima postavilo zelo pomembno vprašanje:

»Vaša nečakinja oziroma sestra je prišla že pred nekaj minutami in je trenutno pri reševalnem vozilu.«

»Kaj?« je Tine glasno vprašal. »Jerneja je živa?«

Policist je bil presenečen, ker Tine tega ni vedel, vendar jima je vseeno pokazal, kje je in odšel dalje.

»Rekel si, da so bili v hiši trije ljudje,« je Tine vprašal Andreja. »Če se računalnik ni motil, kdo je tretja oseba?«

Andrej ga je zmedeno pogledal, saj tudi sam ni mogel verjeti. Vendar je vedel, da se računalnik ni zmotil. Edina njegova napaka je bila, da je tokrat lahko alarm postal prepozno, ko sta hiša in varnostni sistem že bila uničena. Zato je lahko svojemu nečaku povedal le to, da tudi sam ne razume.

Skupaj sta odšla proti reševalnem avtomobilu, katerega jima je pokazal policist. Takoj sta zagledala resnično pretreseno Jernejo. Bila je objokana in v šoku. Komaj se je zavedla, da ima pred sabo svojega brata. Vendar jo je ravno to osrečilo in ji dalo vsaj kanček upanja. Sesulo se ji je vse, kar je do sedaj vedela in poznala, a imela je še svojega brata. Zato je s sebe vrgla odejo, se vrgla bratu okoli vratu in mu tiho, napol v solzah, vprašala, ne pričakujoč kakršnegakoli odgovora, kaj se je zgodilo.

Tine ji ni ničesar odgovoril. Kaj bi ji sploh lahko rekel? Da je njuna starša umoril človek, ki ga je lovila Agencija, ki je bil večni očetov sovražnik. In ki je bil kriv za to, da je lahko on sedaj videl rdečo meglico, ki se je prelivala skozi ruševine njunega doma? Ona ni vedela o tem ničesar in takoj je ocenil, da bo bolje, da tudi ne zve. Vsaj ne zdaj in ne tako, čeprav vsekakor od njega.

»Jerneja?« jo je Andrej mirno poklical, da je spustila Tineta in ga pogledala. »Kako to, da nisi bila v hiši, ko … ko se je zgodilo?«

»Sošolka me je poklicala, da potrebuje nek zvezek, in če ji ga lahko prinesem. Bila sem na pol poti do nje, ko sem zaslišala eksplozijo, ne vem pa točno, zakaj sem se obrnila in šla pogledat.«

»Verjetno si dobila enak občutek kot jaz,« je Tine tiho dejal in se spraševal, kako naj jo vpraša, kdo je tretja oseba. Vendar ga je prehitel Andrej.

»Tvoj oče je imel poseben varnosti sistem, Jerneja. Ko se je to zgodilo, so bili v hiši trije ljudje? Se ti morda sanja, kdo bi lahko bil?«

Jerneja je takoj doumela, kaj je Andrej povedal glede varnostnega sistema, vendar ni razumela, kdo bi lahko bil v njihovi hiši. Vsaj za nekaj trenutkov ne. Nato se je nenadoma nečesa domislila, prebedela in se odmaknila za en korak nazaj. Tine se je že ustrašil, da bo omedlela in je stopil proti njej, a je dvignila roko in mu nakazala, da je v redu. Nato pa tiho dejala:

»Ko sem odhajala, sem slišala mami, kako se je pogovarjala z nekom preko tvojega telefona. Pozabil si ga na mizi, zato se je verjetno oglasila.«

»S kom je govorila?« je Tine mirno rekel. Zadržal je ostrino, ki bi jo v normalnih okoliščinah vsekakor dodal.

»Nisem prepričana,« je Jerneja odkimala z glavo, a dodala: »Vendar mislim, da je bila Katja.«

Tine se je v trenutku spomnil na Katjo, na katero je zadnjih nekaj ur skoraj pozabil. Ko se je le nekaj ur nazaj odločal ali naj tvega in gre z njo ali naj odide domov, se je odločil za tveganje. Starši bi mu verjetno kmalu odpustili, s Katjo pa se je imel super. Vendar sta se res zmenila, daj ga popoldan pokliče, svoj telefon pa je resnično odložil kar na mizi in ga tam tudi pozabil. Njegovo mamo je gotovo zgrabila radovednost, ko je njegov telefon začel zvoniti, na ekranu pa se je pojavilo Katjino ime. Vendar, da bi Katja prišla k njim?

»Ko bi le lahko izvedel, kaj sta se pogovarjali,« je v želji tiho dejal, a ga je Andrej slišal. Dregnil ga je in mu dejal, da mu mora nekaj povedati. Njegov oče je njegov telefon povezal z Agencijo. Ko je videl šokiran obraz je mirno dejal, da ga je hotel samo zaščititi.

»Zaščititi?« je Tine nervozno vprašal. »Zaščititi me je hotel pred vsem, kar se dogaja okoli mene? Ne, enostavno je hotel voditi moje življenje.«

»Ne, Tine,« je Andrej mirno odkimal z glavo: »Hotel te je zaščititi pred tem, kar se je danes zgodilo.«

»Torej ne bi nikoli izvedel za Agencijo?« je Tine obtožujočim glasom dejal.

Andrej je odkimal:

»Ravno nasprotno. Tvoj oče ti je nameraval povedati in ti predati vajeti, ko bi bil pravi čas. Vendar ne tako kmalu. Res ti je hotel povedati za vse, vendar se moraš strinjati z mano, da stvari, ki si jih izvedel danes, vsekakor ne bi razumel na takšen način, kot si jih, če bi ne … Čakal je na pravi čas, do takrat pa vaju je želel oba zaščititi.«

»O čem se vidva sploh pogovarjata?« je zmedeno vprašala Jerneja in ju opozorila, da ju posluša. »O kakšni Agenciji govorita? In kaj vse si danes izvedel? Kam sta se sploh odpeljala?«

Tine je pogledal svojo mlajšo sestro. Kdaj je priznal, da je v nekaterih stvareh res boljša kot on, recimo v računalnikih, a je vseeno bil njen starejši blat. Čeprav nevede je počel prav to, kar je počel oče z njim – jo ščitil in varoval. In zato ji vsega ni nameraval povedati tako in zdaj.

»Brez skrbi,« se ji je nasmehnil in jo prijel za roko. »Vse ti bom razložil, samo ne zdaj. Za danes se je zgodilo že tako preveč.«

Ampak, je dneva res konec? Očitno ne, kajti do njih je prišel detektiv, ki je proučeval dogodek.

Tine je najprej pomislil, da tega človeka pozna, ker mu je deloval tako domače. Vendar je detektiv Rojak tako deloval vsakomur, še zločincem, ki jih je strpal v keho. Bil je srednje visok mož srednjih let. Njegova postava je bila rahlo okrogla, vendar bi Tine lahko stavil, da lahko še vedno teče kot njegovi mlajši kolegi, enako pa je z njegovo močjo. Njegov obraz je bil rahlo okrogel, s prijaznimi velikimi rjavimi očmi, potisnjenih globoko pod obrv. Nosil je majhno bradico in kratke brke, v katerih se je že bleščala sivkasta barva. Njegovi lasje so bili kratko pristriženi, prav kakor med brki, pa je kostanjevo barvo poživljala srebrnina. Kar je večina njegovih vrstnikov opazila na njegovih laseh je bilo to, da niti malo ni bil plešast, plešavost pa se ni niti napovedovala. Imel je goste močne lase. Njegov nasmeh je bil širok, vendar rahlo žalosten. Situacija res ni dovoljevala drugega, vendar je Tine pomislil, da je njegov nasmeh topel in pomirjujoč.

»Žal mi je, za kar se je zgodilo,« je iskreno dejal vsem trem, jim podal roko in se jim predstavil. »Vendar vas vseeno moram postaviti nekaj vprašanj. Najprej to, kje ste bili v času dogodka.«

Jerneja mu je prva mirno začela pripovedovati svojo zgodbo, da je nesla zvezek sošolki, Tine pa je medtem neopazno pogledal Andreja. Res ni vedel, kaj lahko reče. Vendar mu je Andrej mirno prikimal, češ, da bo on govoril.

»Midva sva bila takrat v Celju,« je mirno dejal.

»Res?« je detektiv pogledal oba. Tinetu se nenadoma niti ni več zdel tako domač in prijazen. Preveč je bil sumničav.

»Res. Jaz sem moral iti nekaj iskati v svojo službo, Tine pa je šel z mano, ker sva nameravala iti skupaj ven na pijačo. Saj veste, pogovori med stricem in nečakom.«

»Res? In o čem sta nameravala govoriti?« je detektiv pogledal fanta. Hotel je, da mu on pove.

»Preden sva odšla, sem imel s starši manjši prepirček. Glede deklet.«

Tine je ohranil mirno kri in povedal približek resnici. Vsaj del približka. Vendar ga je njegova mirnost pri odgovarjanja osvobodila sumničavega pogleda detektiva. Možak mu je popolnoma verjel.

»Samo še eno vprašanje imam,« je dejal in pogledal vse tri. »Bi mogoče kdo vedel, kdo bi lahko storil to? Sta imela vaša starša kakšne sovražnike?«

»Ne da bi vedel,« je Tine mirno odkimal, prav tako pa sta odkimala še njegova sestra in stric. Vse kar mu je ostalo.

Detektiv se jim je zahvalil za pomoč, nato pa jim je dovolil odhod. Vendar so se vsi vprašali, kam naj sploh gredo. Andrej je imel stanovanje v Celju, ki je bilo predaleč, tukaj pa prav tako niso imeli sorodnikov. Edino, kar jim je ostalo, je bil majhen hotel. Vendar niso šli tja, ampak do belega kombija Agencije, ki je stal blizu prvih razbitin.

Kombi je bil nabit z razno opremo. Črv je sedel za enim izmed računalnikov in analiziral celotno področje. Hotel je izvedeti, kako natančno se je to zgodilo, in če so ostale kakšne sledi, ki bi lahko povezale to nesrečo z Agencijo in s Kovačem. Če so bile, jih je bilo potrebno odstraniti.

»Hej, fant!« je Črv pozdravil Tineta, z glasom pa je prikazal, da mu je žal.

»Si že kaj našel?« je Andrej mirno vprašal računalničarja, ta pa je odkimal.

»Kovač ni pustil sledi,« je odkimal, vendar pa ni opazil Jerneje, ki je tako seveda slišala, nikakor pa ni mogla razumeti. Zato je izjavila svoj ogorčeni ˝kdo˝.

»Mala, pozabi, kar si slišala,« je Tine nežno dejal sestri, vendar ni pomagalo. Jerneja je slišala nekaj, zato je želela slišati vse. Tine ji je zagotovil, da ji bo vse povedal, takoj ko pridejo nekam, kjer bodo lahko sami, ker mora zdaj ugotoviti nekaj pomembnejšega.

»Kdo je bila tretja oseba?«

»Ja.«

»Čakajta malo,« je Črv posegel vmes. »Kaj ne veste, kdo je tretja oseba?«

»Očitno.«

»Kaj ni bila hčerka?«

»Ne,« je Jerneja odkimala. »Še sem tukaj. Nisem bila v hiši, ko se je zgodilo.«

Tine je prisedel k Črvu in mu mirno dejal, da želi slišati zadnji pogovor na svojem telefonu. Črv ga je čudno pogledal, vendar mu ni ugovarjal. Preklopil je nekaj programov in oken, pritisnil nekaj tipk in Tinetu naročil, naj si da na ušesa slušalke, ki so visele na nasprotni steni kombija. Tine ga je ubogal in pozorno prisluhnil.

Drugi niso slišali pogovora, zato pa so pozorno opazovali Tinetov obraz, ki se je iz istega razloga obrnil proč. Pogovor je trajal tri minute, ko je bil končan, pa je Tine počasi odložil slušalke in se obrnil. Njegov obraz je bil popolnoma bled.

»Mama je povabila Katjo domov, da bi jo spoznala,« je počasi in previdno povedal. Sklonil se je naprej na kolena in glavo naslonil na dlani. Čez nekaj trenutkov pa je že vprašal Andreja, naj mu posodi telefon. Vzel ga je, vtipkal Katjino številko in prisluhnil elektronski tajnici, ki mu je povedala, da številka, ki jo je klical, trenutno ni dosegljiva.

»Ni dosegljivo,« je mirno dejal in se zbral. »Lahko izslediš, kje je bila nazadnje tale številka?« Telefon je podal Črvu, ki je dejal, da se bo potrudil in že delal na računalniku. Nekaj minut kasneje je na zemljevidu utripal rdeč signal. Prikazoval je kraj, kjer so bili, čas, ki je prikazoval zadnji signal, pa je kazal čas eksplozije.

»Moj bog!« je tiho vzkliknil Andrej, Tine pa je v tem času zbežal iz kombija. Ni mogel dihati. Tesnoba, ki ga je prevzela, mu je zaprla pot do zraka in pot do razumnosti. Lahko je samo obstal in pokleknil na tla. Preplavila ga je tesnoba, preplavila ga je žalost in preplavila ga je groza. Globoko v sebi je verjel temu, kar je videl, vendar je njegova zavest to zanikala.

Zagledal se je v razbitine njegovega doma in se prvič resnično zavedel in sprejel dejstvo, da to niso le to. To so razbitine njegovega življenja, vsega kar je bil in je poznal. Ostala sta mu le sestra, stric in njegov morilec. Ko se je spomnil na Kovača, je začutil novo moč – maščevanje.

Nadaljevanje...

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 1.poglavje (III) / 4

Začetek
Prejšnji del ...

Agencija se je nahajala pod novim, luksuznem poslovnem poslopju, v katerem so imeli prostore navadna podjetja v petih nadstropjih, ki so se dvigali proti nebu. Videti je bilo še eno nadstropje, vendar tam ni bilo ne oken, ne kakršne koli druge odprtine. Bila je garaža za Agencijine helikopterje.

Stavba je imela dva dvigala, a ju Andrej ni usmeril tja. Šla sta skozi prva vrata desno, na katerih je pisalo, da je vstop nepooblaščenim prepovedan, kjer je bil hodnik s tremi dvigali. V hodniku je sedel mlad in močan varnostnik, ki je Andreja prijazno pozdravil. Ni vedel, kaj se dogaja in kdo so ljudje, ki hodijo mimo njega, kakor ni vedel tudi kam vodijo dvigala. Opravljal je svojo delo s prijaznim nasmehom. Poleg njega in v dvigalih so bile tudi očitne kamere, ki so preverile vsakogar, ki je prišel skozi vrata. Andrej se nanje ni oziral, odšel v desno dvigalo, v njem vtipkal šestmesečno kodo, računalnik je medtem preveril še njegove prstne odtise in glas, nato pa sta se odpeljala nekaj sto metrov pod zemljo.

Glavna dvorana je bila ogromna hala, ki je bila ločena s polprozornimi steklenimi stenami, med njimi pa so se nahajale mize z računalniki. Okoli te dvorane so bile razne sobe, ki so bile ločene s trdnimi stenami – nekatere pisarne, skladišča, zasliševalne oz. pridrževalne sobe, sejne sobe, soba z glavnim računalnikom, skladišča in laboratoriji. Vse je bilo med sabo povezano z različnimi hodniki ali dodatno zavarovano z elektronsko nadzorovanimi vrati, mrežami ...

Andrej je Tinetu hitro pokazal hodnik, kjer so bile pisarne glavnih operativcev in direktorjeva pisarna. To je bila pisarna njegovega očeta, vendar je bil v njej večino časa Andrej. Ta je bil prvi za njim, čeprav je bil uradno le aktiven agent. Vendar je imel vstop v pisarno, kjer je nadomeščal Janeza.

Nato mu je hitro pokazal še, kje se nahajajo sejna soba, skladišča in zadrževalne sobe, ki so jim kratko rekli celice, čeprav to niso bile. Uradno jih tako ali tako ni bilo, zato so bile to urejene sobe s posteljo, mizo, kopalnico in drugimi drobnarijami. Tako se nihče ni mogel pritoževati, če pa je bila oseba v njih nevarna, je bil nadzorovan vsak njen korak, pohištvo pa je bilo trdno pritrjeno, nerazstavljivo in nezložljivo.

Naslednja postaja in njun cilj je bila soba z glavnim računalnikom. Tineta je spomnila na ameriško sobo v Nasi, ki jo je videl po televiziji, kadar so kazali izstrelitev ali pristanek kakšnega raketoplana. Bila je visoka in grajena kot predavalnice. Vendar so bili višinski razmiki manjši in vertikalni večji. Pred sabo je tako zagledal središče ogromnega ekrana, ki je trenutno bil razdeljen na dva delujoča dela – eno je bila neka satelitska slika, drugo pa zemljevid, na katerem so se nahajale majhne rdeče pike. Kasneje je izvedel, da je ravno to bil program za nadzor ljudi z Darom. Pred ekranom je bilo več vrst nabitih s posameznimi mizami, računalniki in drugimi aparaturami, ki jih ni poznal, vsaka vrsta pa je bila za dve stopnici višje od prejšnje.

Andrej je popeljal Tineta desno in nekaj vrst nižje, kjer so bili računalniki z večjimi ekrani, trije stoli pred njimi pa so bili kraljevsko veliki in, kot je kmalu tudi sam preizkusil, tudi kraljevsko udobni. Tu so bili glavni računalniki, s katerimi so upravljali le najboljši računalničarji. Prvi, ki je sedel najbližje na enem od tistih treh stolov, je bil visok in kratko postrižen moški, ki je imel na nosu par ličnih ozkih očal.

»Preverili smo izvor zadnjega Daru,« je dejal Andreju, ko ga je opazil. Vendar ni opazil Tineta. »Res je bil preusmerjen, vzrok za to pa je nekakšno valovanje, ki je prišlo iz Kovačevega laboratorija. Najboljšemu fiziku se niti malo ne sanja, kaj bi to lahko bilo.«

»Morda lahko izslediš, kdo bi ga moral prejeti?« je vprašal Andrej in se usedel na prvi prosti stol, Tinetu pa pomigne, naj se usede na tretjega, zadnjega.

»Vsekakor ne, čeprav bi lahko uganil približni kraj. Seveda, če bi izračunal, kako bi Dar potoval, če ga ne bi zmotilo valovanje. Vendar veš, da bi se zlahka zmotil.«

»Potoval?« je presenečeno vprašal Tine, računalničar pa ga je opazil.

»Ti si prav gotovo Tine,« se mu je nasmehnil in mu podal roko. »Jaz sem Aleks, vendar mi tule vsi pravijo Črv.«

Tine mu je podal roko in ga pozdravil, ob tem ga pa vprašal kako to.

»Ti bom drugič razložil, ker zgodba pravzaprav ni tako kratka. Samo,« je presenečeno ugotovil, »presneto dobro izgledaš za nekoga, ki je šele komaj prejel Dar. Nekateri si niso opomogli več dni, tako jih je zadelo.«

»Oh, brez skrbi, da me glava res grozno boli in me verjetno bo še kar nekaj časa.«

»Vseeno,« je Črv prikimal.

»Kovačeva preusmeritev je povzročila nekatere posebnosti,« je tiho dejal Andrej. Vendar ga je Tine vseeno slišal. »Verjetno je ta le ena izmed mnogih.«

»Kakšne?« je Črv vprašal, ne Andrej ne Tine pa se temu nista čudila.

»Meglica, ali karkoli je že,« je odgovoril kar Tine, »je v meni. Celo zdajle jo čutim, kako potuje po meni.«

Črv je začudeno pogledal, Tine pa je nadaljeval, vendar ne z govorom. Tipke na tipkovnice so začele same delovati, kot bi jih nekdo pritiskal, čeprav jih ni nihče, na ekranu pa so se izpisovale črke: Lahko usmerim svojo meglico, če se dovolj skoncentriram. Tine. Črv je sprva odmaknil roke, nato pa začudeno pogledal, Tineta, Andreja, nazadnje pa še tretjega moškega, ki je stal za Tinetom in mirno opazoval dogajanje. Na koncu je tiho, a jasno rekel:

»No, glede na tole sem vesel, da je Kovač izbral nekoga, ki ni na njegovi strani. Ker če bi to lahko počel on, Agencije in normalnega sveta ne bi bilo več.«

Tine je v njegovem glasu lahko zaznal dve čustvi – spoštovanje in zaničevanje. Čutil je, da je to eden izmed najmočnejših agentov v Agenciji z Darom, prav tako pa je čutil, da spoštuje, kar zmore, čeprav tega ne odobrava. Tine je vedel, da se sprašuje, kaj bo s tem počel mulc, kakršen je bil on.

Agent je povedal svoje, nato pa se obrnil in brez pojasnil, kdo je ali kaj si misli, odšel. Andrej je Tinetu povedal, da je to Kristijan Kocan, agent z Darom, ki je bil pri agenciji najdlje. Andrej mu je povedal, da je zelo samostojen, a vase zaprt človek, ki pa je v resnici dobrosrčen in prijazen, ko se končno le odpre.

Črv je vse mirno poslušal, nato pa končno dregnil Andreja, zakaj je tako hitro pripeljal Tineta. Saj ga ni motilo, vedel je, da bi se prej ko slej zgodilo, da bi direktor zaupal svojemu sinu, ni pa razumel, zakaj tako hitro.

»Najti moramo tistega, ki mu je bilo preprečeno, da bi dobil, kar mu je bilo namenjeno.«

 »Zakaj?«

»Ker mu moramo pomagati,« je Tine tiho odgovoril, njegov glas pa je izražal grenkobo. Črv je to zaslišal, utihnil in se raje lotil dela.

»Ne vem, kako bi to lahko ugotovil,« je priznal. »Računalnik lahko zazna ljudi z Darom in sproži alarm, ko se pojavi nov, tega, kar se je zgodilo danes, pa ni mogel predvideti ali dokončno analizirati.«

»Mora obstajati način,« je Tine tiho dejal. »Lahko ga čutim, vendar ne vem kje.«

»Lahko preverim, kje se pojavljajo odstopanja v količini tvari.«

»Tvari?« je tiho vprašal Tine, Andrej pa mu je pojasnil, da rdeči meglici, ki jo vidi, rečejo tvar.

Črv je pritisnil nekaj tipk, ekran pa se je spremenil iz navadnih črk in simbolov v tridimenzionalno ponazoritev Zemlje. Vendar ne v klasičen satelitski posnetek modre in zelene barve, ampak je bil planet ovit v rdeče.

»Vav!« je tiho vzkliknil Tine. »Pa trdijo, da je Mars rdeči planet.«

»Saj to ni dejanska barva,« mu je Črv hitro začel pojasnjevati. »Tako smo obarvali meglico mi, saj jo tako vidite vi. Drugače se nam niti malo ne sanja, če ta stvar sploh ima kakšno barvo. Ko je bil program nastavljen, računalnik tega sploh ni znal predstaviti – na ekranu ni bilo ničesar. Šele ko smo v našem satelitu vklopili poseben filter, ki ga je Janez sestavil z analizami proučevanja ljudi z Darom in njihovimi možganskimi signali, je računalnik pokazal tole. Tole pa je pravzaprav to, kar vidiš ti, le da je globalno in imamo dostop do te slike le redki. Prikazuje vso tvar na Zemlji, vso rdečo meglico in zato tudi njene premike. Satelit tako lahko prikaže celo, kako meglica potuje po tej sobi ali v središču Zemlje, kjer pa je seveda najbolj zgoščena.

»Na podlagi prejšnjih opazovanj in zapisovanj računalnik tako lahko zazna zgoščenost in redkost tvari na določenem mestu. Ali bolje rečeno, spremembe na teh mestih. Ker tvar v splošnem nikakor ni enakomerno razporejena. Vendar pa nam ravno to omogoča nadzor nad ljudmi z Darom in nas alarmira ob pojavu novega.«

Tine je tiho poslušal, ko pa je Črv očitno prenehal govoriti in začel tipkati ukaze v računalnik, da bi ta pričel z analizo, pa je končno vprašal, kaj ga je težilo.

»Ima Kovač tudi takšen program?«

Andrej in Črv sta se tiho spogledala, Tine pa se je naredil, da tega sploh ni opazil.

»Ne vemo točno,« je Andrej počasi, a iskreno odgovoril. »Njegovo zaznavanje in poskusi temeljijo na njegovem videnju in razumevanju vsega tega. Vemo, da ima nekje v vesolju tudi svoj satelit, vendar ga ne moremo zaznati ne s klasičnimi pregledi, ne s temi. Nekako ga je uspel skriti pred nami.«

Računalnik je skoraj slišno dvakrat pisknil in opozoril, da je nehal analizirati. Na rdeči predstavitvi Zemlje je utripalo kar nekaj modrih pik, nekatere pogosteje, druge manj. Tiste, ki so hitreje utripale, so opozarjale na večje spremembe in obratno.

»Treba bo pregledati vse,« je pesimistično in skoraj že obupano spregovoril Črv, ko ga je Tine prekinil.

»Ne, najprej se omeji samo na Evropo.«

Črv je zopet pritisnil nekaj tipk in z miško označil območje Evrope. Na njej je utripalo enajst mest, najbolj divje pa tista, ki je ležala v Sloveniji. Tine je takoj vedel, da je to on, prav tako pa sta se tega zavedala tudi Andrej in Črv, le da tega tudi onadva nista omenila. Ostalih deset mest je utripalo bolj ali manj in sicer ena v Londonu, ena nekje na območju Rusije, dve na različnih mestih v Španiji, tri v Severni Evropi, ena v Grčiji, ena v Milanu in ena v Berlinu.

Črv je pokazal na Berlin in London, češ da sta ti dve posledica hudih nesreč.

»Kaj je s tejle v Grčiji?« je Tine pokazal nanjo.

Črv se je s tipko usmeril proti njej in dvakrat kliknil. Slika se je umaknila in prikazala območje majhne koncentracije tvari na nekem otoku. Poleg slike je bil prikazan graf gibanja tvari in bil najbolj nenavaden, kar sta ga kdaj videla Andrej in Črv. Prikazoval je postopno zviševanje koncentracije in to skoraj tako velike, da bi ga računalnik označil za nov Dar, nato pa je krivulja v sekundi drastično padla na skoraj popolno ničlo, kjer je vztrajala nekaj sekund, nato pa se je začelo stanje zelo počasi normalizirati in je normalizacija še trajala.

»Tale je pravi!« je Tine zmagovalno rekel in nato hitro vprašal Črva, ali lahko poskusi ugotoviti, katera oseba je to.

»Težko bo natančno ugotoviti. Na tem mestu je precej ljudi, satelit, pa ne vem, če bo lahko zaznal točno okoli koga se je to dogajalo.«

»Bova pa skupaj,« je Tine odločno dejal in sedel še bližje ekrana. Zdaj, ko je vedel približen kraj, je lahko zaznal v kateri smeri čuti tega človeka. Moral se je le dovolj močno skoncentrirati, da je lahko Črvu povedal, katero smer naj približa. In bolj kot se je bližal, lažje mu je bilo. Dokler nista dobila natančno lokacijo te osebe in poklicala Andreja.

»Dobro opravljeno!« je presenečeno dejal in dal poklicati Kristijana Kocana. Trenutno je bil on edini agent z Darom, ki se je nahajal v agenciji, zato se je v trenutku odločil, da bo on šel po tega človeka.

»Ampak ... « je hotel ugovarjati Tine, vendar mu Andrej ni pustil do besede.

»Dovolj si naredil. Pravzaprav menim, da si v enem dnevu izvedel in doživel preveč in to me skrbi. Zato ne greš. Poleg tega tvoj oče ne bi dovolil. Mislim, da je čas, da greš domov.«

Tineta je Andrejeva groba realnost za trenutek užalila, a jo je hitro pozabil. Vedel je, da ima prav in bi on storil enako, če bi bil na njegovem mestu. Zato je le tiho prikimal in se sesedel nazaj v svoj udobni naslonjač.

Andrej je tiho odšel v sejno sobo, ker je moral poslati ljudi po neznanca in vse urediti, Črv pa se je posvetil nekim drugim analizam, ki jih je opazoval in urejal že prej. Tine ga je tiho opazoval nekaj sekund, nazadnje pa je njegov pogled pristal na glavnem skupnem ekranu, kjer je bilo prikazano gibanje ljudi z Darom.

»Em, Črv?« je uvidevno zmotil računalničarja. »Kaj bi smel malo pregledati, kdo vse ima Dar?«

»Ja, seveda,« mu je Črv odgovoril, ne da bi ga pogledal in mu dejal, da lahko sede za naslednji velik računalnik, ki je bil prost. Tine se je do njega odpravil kar s stolom in tistega, ki je bil tam, odrinil proč. Premaknil je miško, da se je izklopil ohranjevalnik zaslona, ki je prikazoval logotip Agencije (rdeči krog z belo črko A), in pogledal na ekran. Vtipkati je moral svoje ime in geslo, vendar slednjega ni poznal. Črv mu je zopet brez pogleda povedal, da naj vtipka svoje ime, geslo pa pusti.

Tine se je znašel pred ekranom, na katerem so bile majhne ikonice z različnimi imeni. Imele so različne napise in zato tudi različne podatke: seznam ljudi na strežniku, seznam trenutno delujočih varnostih programov, vloga za vpis porabe denarja, zahteva po tem, zahteva po onem. Tine je hitro našel, katero je iskal – nadzor Darov. Kliknil jo je in pred njim se je odprla slika, kakršna je bila na velikem zaslonu. Pod njo je bila ikona za seznam vseh ljudi z Darom, poleg tega pa ikona, ki je pravila, da vsebuje seznam laboratorijev.

Tine je najprej kliknil prvo in poiskal svoje ime. Pokazalo mu je, da se nahaja v Celju, v Agenciji, poleg tega pa je utripala modra ikonica. Tine se je spraševal, kaj pomeni, zato jo je pritisnil. Izpisal se mu je podatek, kdaj je prejel Dar, ob kateri uri in posebnosti. Nekdo je poleg tega že vpisal dva podatka: tvar se nahaja v njem (velika koncentracija) in prejem povzročil Marko Kovač.

Tine je odšel nazaj na sliko z vsemi darovi in si jo ogledal. Na nekaterih mestih je bilo več pik hkrati, na nekaterih velikih območjih nobena. Njegovo poznavanje geografije mu je povedalo, da so ta mesta bila v Afriki, delu Azije, kjer je bilo najmanj ljudi in seveda na skrajnem severnim in južnim delom planeta. Vendar se ni močno oziral na to. Raje je kliknil še drugo ikono, ki mu je predstavljala laboratorije, ki so se ukvarjali s tem. In ekran se je razdelil na dva dela: Agencija in M. Kovač.

Tine je videl, da ima Agencija devet laboratorijev, ki so se nahajali v Celju, Londonu, Berlinu, Washingtonu, Buenos Airesu, Kairu, Pekingu, Moskvi in Sidneyu. Vsa večja mesta na vseh kontinentih. Izjema je bilo le Celje. Vendar ga je presenetila druga polovica, kjer je bil seznam Kovačevih laboratorijev. Bilo jih je namreč dvakrat toliko, razporejeni pa so bili v različnih in nekaterih njemu popolnoma tujih mestih. Najbližji je bil v Ljubljani.

Tine je odšel iz programa in se samo naslonil na svoj stol. Zamislil se je, kaj vse to pomeni zanj in za ljudi okoli njega. Njegov Dar je vsekakor bil sprememba, a se je odločil, da ga ne bo uporabljal v vsakdanjem življenju. Seveda pa to ni vključevalo testiranja in preizkušanja, ko bo sam.

Ko je njegovo razmišljanje prekinil alarm.

Nadaljevanje ...