Prejšnji del ...
Naslednje, kar se je
spomnil, je bil očetov preplašen glas, ki ga je nežno klical. Pod
sabo je lahko čutil svojo mehko in sveže preoblečeno posteljo.
Pomislil je, da jo je najverjetneje preoblekla mama, kakor je to
storila skoraj vsak teden. Vedno je to opazil šele zvečer, ko se je
vrgel vanjo.
»Tine?« je oče
presenečeno in poln upanja dejal. Videl je, da se je fant začel
počasi zavedati in zato premikati. »Tine?«
Tine je poskušal
obrniti glavo, a ga je vrat grozno bolel. Občutek je imel, da mu je
popolnoma otrdel, prav tako pa je čutil tudi v rokah. Poskušal je
počasi odpreti oči, pa ga je ustavil oče, ko je opazil njegov
namen.
»Tine, stoj!« je
nežno, a dovolj ukazovalno dejal, da je zatisnil oči nazaj. »Ne
odpri še oči. Ne še.«
»Zakaj?« je počasi,
a za očeta dovolj razločno vprašal.
»Ker se bojim, da boš
videl nekaj, ker ti bo popolnoma novo in še neznano.«
Oče je to poskušal
reči čimbolj brezskrbno, a je Tine v njegovem glasu vseeno zaznal
hud strah. Le kaj se mu je zgodilo?
Oče mu je ukazal, naj
samo leži tam in naj ne zaspi, dokler ne pride Andrej. Jerneja mu je
prišla razlagat nekaj o računalniku, a je ni poslušal. Edino, kar
je bilo pomembno, je bilo to, da je bila dovolj glasna in nadležna,
da ni zaspal. In je bila.
Andrej se je že vozil
v svojem avtomobilu, ko ga je poklical brat, da naj takoj pride. Ta
je namreč potreboval nekaj časa, da je spravil Tineta v zgornje
nadstropje, Andrej pa je tačas že preveril podatke, ki jih je kazal
glavni računalnik Agencije. Sistem, ki je nadzoroval ljudi z Darom,
je namreč sprožil alarm, da se je pojavil nov neznan osebek.
Ko je Andrej stopil v
hišo svojega brata, je takoj stopil do njega. Ta je bil tako
pretresen in zaskrbljen le enkrat v življenju – ko je dojel Dar.
»Za to je kriv Kovač,
ne?« je poln sovraštva vprašal.
»Ne vem še gotovo,«
je Andrej dejal. »Računalnik ni mogel pokazati tega, je pa zelo
verjetno, da imaš prav.«
»Sploh, če vse
seštejeva. Kovačevo sovraštvo do mene, njegovi poskusi, vohunovo
poročilo, vdor v mojo datoteko. Prav gotovo je on!«
»Umiri se!« je Andrej
dejal in bratu položil roko na ramena. »Sedaj ne moraš ničesar
spremeniti. Daru ne moreš odvzeti.«
»Vseeno! Najraje bi ga
ubil!« se je Janez razburjal in jezno stiskal pesti
»Enako! A najprej
morava poskrbeti, da tvoj fant dojame, kaj vidi, ko bo odprl oči, in
se tega ne prestraši.«
Janez je prikimal in se
obrnil proti stopnicam. Andrej je bil tisti, ki je običajno skrbel
za ljudi z Darom in jih poskušal pomiriti. V času, ko je to počel,
je pri petih primerih prišel k človeku pravi čas in le eden mu je
spolzel iz rok. Pa še to zato, ker je bil res trmast in samosvoj.
»Zdravo, Tine!« je
Andrej prijazno pozdravil svojega krščenca in se usedel poleg
njega. Jerneji je oče pomignil, naj odide in skupaj sta odšla nazaj
v dnevno sobo.
»Hej, striček,« je
Tine pozdravil nazaj in Andrej je vedel, da je s fantom vse v redu –
vse, razen Daru. »A že lahko odprem oči, ker me zdaj bolijo od
tega, ker jih zapiram?«
»Ne še. Vendar jih
boš lahko odprl že kmalu. Samo dobro me poslušaj.«
»Prav.«
»Tine. Tole je zelo
pomembno in čeprav se ti bo zdelo še tako noro, odpri oči, šele
ko boš popolnoma sprejel, kar ti bom povedal. Pa tudi ne zaspi, ker
bo potem le še slabše. Običajno tega ne razložim tako, a tebi ne
morem drugače.
»Tvoj oče je pred
leti raziskoval vzorce pri več bolnikih duševnih bolezni. Skupni
jim je bilo to, da so vsi zboleli naenkrat, ne postopno in počasi.
Zanimalo ga je, če je med njimi kakšna sorodnost. Če človek znori
zaradi nekega določenega vpliva, ali pa ima morda to zapisano še
kako drugače. In prišel je do odkritja, ki je bilo tako neverjetno,
da je zaradi tega spremenil svoj pogled na svet. Ugotovil je, da
nekateri ljudje znorijo zaradi istih videnj. Pravzaprav je to videnje
le uvod tega, zakaj izgubijo svojo pamet. Razložim ti, kaj so
videli, ko mi boš ti povedal, kaj si čutil in videl ti, ko si se
oprl na vrata.«
Tine je prikimal in ga
ubogal.
»Težko razložim.
Nekaj je žarelo, kot zvezde, vendar drugače. Bolj prodorno in
rdeče. Nato je bilo vse megleno in barve so se menjavale. Dokler ni
izgledalo, kot da je vso meglico potegnilo v mojo glavo. Ne vem.
Drugače ne morem opisati. Vsaj zdaj še ne.«
Andrej mu je pritrdil
in mu povedal, da ga razume, vendar se za trenutek ustavil. Nekaj se
ni ujemalo.
»Čakaj malo,« je
dejal Tinetu, »Meglico je potegnilo vate? Vate, in ne kam proč od
tebe?«
»Vame, ja,« je Tine
prikimal, čeprav ga je vprašanje presenetilo. »V to sem prepričan,
ker me je ob tem grozno zabolela glava, kot če bi me nekdo s sekiro
naravnost med oči.«
Andrej se je zamislil.
Tega še ni nikoli slišal. Vsak mu je povedal, da je meglico
nenadoma odneslo proč, sam pa je ostal v temi. Tako so pripovedovali
celo tisti, ki so jih uspeli povprašati o tem, ko so že bili
predaleč v svojem umu, da bi jih lahko potegnili nazaj v realnost.
To je bila vsekakor posledica tega, da je vodil sprejemanje Daru
Kovač. Druge razlage ni poznal. Spraševal se je le, kaj to pomeni.
Ko ga je Tine presenetil z izjavo:
»To rdečo meglico
vidim celo sedaj.«
»Kaj?« je Andreja
šokiralo. »Vidiš jo sedaj, ko imaš zaprte oči?«
»Ja. Tako nežno
potuje sem in tja, gor in dol, okrog in nazaj. Vendar je to verjetno
le posledica tega, kar sem videl prej.«
»Kakšne občutke ti
to zbuja?« je Andrej vprašal, ko se je zbral.
»Mir. Zaznavam jo kot
tisto pomirjujočo tišino. Ko zapustiš učilnico polno sošolcev,
ki so vso uro čebljali kot čebele, še hujše, pravzaprav, in
končno pustiš njihovo brnenje za sabo. Kot, ko če ugasneš radio,
ki je ves čas potuhnjeno hršel pod sicer dobrim signalom. Tako.«
»Okaj. Verjetno je
edini način, da ugotovimo, kaj to pomeni, to, da odpreš oči.
Vendar ti moram vseeno še nekaj razložiti. Vsi ljudje, ki jih je
odkril oče, so v svetu, med vsemi rečmi videli rdečo meglico.
Verjetno ravno tako, kot vidiš ti. Videli so, kako vpliva na
nekatere dogodke, kako deluje. To jih je spravilo tja. In tvoj oče
se ukvarja s tem. Ne z nadzorom meglice, ampak z uporabo Daru za boj
proti nekaterimi ljudmi.«
»Pri meni je nekaj
drugače,« je Tine z zaprtimi očmi mirno dejal. »In ne to, da si
moj boter. Neko odstopanje je, kajne?«
»Kako veš?«
»Ne vem,« je Tine
iskreno dejal. »Nekako čutim. Morda v tvojem glasu ali samo
besedah. Ne vem.«
»Prav imaš. Res je
nekaj drugače. Drugi so videli meglico le, ko so imeli odprte oči
ali pa so sanjali. Zakaj jo vidiš ti tudi tako, ne razumem.«
»Ker je v meni,« je
Tine mirno rekel. »Šla je vame. To sem lahko videl. Lahko odprem
oči? Verjemi mi, da se mi ne bo zmešalo. Meglico opazujem sedaj že
nekaj časa in mi ne bo škodovala. Krožila je okoli mojih podob v
glavi in spominov. Ne bom se prestrašil, če jo vidim poleg tebe.«
Andrej je s težkim
srcem dejal, da lahko. Ni mogel pomisliti, kaj bi bilo, če bi bilo
prekmalu. Enkrat se mu je to zgodilo in se je še vedno počuti slabo
ob reakciji Darovanca.
Tine je počasi in
previdno odprl oči. Mislil je, da bo njegov pogled bolj šokanten, a
na njem ni bilo ničesar, kar bi ga tako presenetilo, da bi znorel.
Takoj je razumel, kaj je rdeča meglica. Videl jo je prej in videl jo
je sedaj. Bila je tiha sila, ki je krožila in potovala po njegovi
sobi. Bilo mu je nenavadno – videl je lahko meglico in videl je
lahko skozi njo, kot da je ne bi bilo tam. A je bila.
»To je tisto, kar je
obnorelo druge?« je presenečen vprašal. »Ta prečudovit pogled
vsega sveta?«
Andrej mu je prikimal
in dodal, da to ni vse:
»Ljudje niso znoreli
le, ker so jo videli, ampak ker so videli, kako vpliva na reči, na
dogajanje. Nekdo mi je povedal, da je videl, kako se je neko dekle
pred prečkanjem nenadoma ustavilo. On je videl, kako se je pred njo
nabrala meglica in ji zaprla pot, sama pa je rekla, da ni mogla
stopiti na cesto, ker se je spomnila na svojega bratca in je zato za
trenutek kar obstala.«
»Lahko te ustavi?« je
Tine presenečeno dejal. »Torej bi lahko recimo iz moje omare tudi
vrgla knjigo?«
»Verjetno, če bi to
hotela.«
»Naj poskusim,« je
Tine tiho dejal in pogledal svojo knjigo, ki je stala na polici med
Atlasom in učbenikom za angleščino.
»Poskusiš kaj?«
Andrej je odgovor dobil
takoj. Vendar ne iz Tinetovih ust. Za sabo je zaslišal top zvok.
Zvok padca knjige na tla. Stresel se je, nato pa obrnil. Zmedeno je
pogledal Tineta in ga previdno vprašal:
»Ne reci mi, da si to
naredil ti!«
»Ne jaz,« je Tine
odkimal. »Meglica, ki je v meni, je odplapolala tja, jo prevrnila in
se nato vrnila vame.«
Andrej je obstal z
odprtimi očmi, Tine pa se mu je samo smehljal. Vedel je, da tega ni
naredil še nihče. Enostavno vedel je.
»Nekaj Darovancev, ki
so postali tudi agentje v Agenciji, lahko okoli sebe oblikujejo šibko
polje in ustavijo recimo naboj ali ljudi, to pa je vse.«
»Oni uporabijo
meglico, ki jo zberejo iz okolice, jaz pa uporabim sebe in meglico v
meni,« je Tine mirno dejal in se nasmehnil botru.
»Zakaj imam občutek,
da ti glede tega nimam povedati ničesar več, razen to, da tega ne
uporabljaj preveč. Komu drugemu morda ne bi bilo všeč.«
»Recimo tistemu, ki je
preusmeril tok vame,« je Tine mračno pogledal botra, ki je odprl
svoje oči. Tine je nekako čutil tudi to. »Kdo je?«
»Marko Kovač. Tudi on
ima Dar.«
»Vem. Vendar ga
izkorišča v slabe namene.«
»Res je.«
»Morava ga najti!« je
Tine nenadoma odločno dejal in hitro vstal.
»Kovača ne bova
iskala!« je Andrej ostro dejal in tudi sam vstal. »Ne moreva, ker
ne bi prišla do njega neopažena. Sploh pa je on stvar Agencije.«
»Ne njega,« je Tine
odkimal. Andrej je v njegovem obrazu videl, da je stvar resna.
»Tistega, ki mu je Dar bil namenjen, ampak je bil preusmerjen od
njega. Res je, da ne vidi rdeče meglice, a vseeno doživlja hudo
bolečino. Res hudo.«
Andrej mu je prikimal
in se z njim takoj strinjal. Vendar je tačas, da se je Tine
preoblekel, svojemu bratu šel hitro razložiti nenavadnost tega
pojava. Čez pet minut je Tine že rekel adijo staršema in sestri in
skupaj z Andrejem začel koristno uporabljat svoj Dar. Vendar se ni
zavedal, da jih vidi zadnjič.
Andrej ga je peljal
nazaj v center Agencije. Tine je namreč dejal, da sicer zaznava, kje
bi ta človek lahko bil, vendar ni mogel reči takoj kar: »Pojdi
tja, tja, tja in tja,« edini računalnik, ki bi mu pri lahko
pomagal, pa je bil prav tam. Zato je Tine takrat tudi prvič videl
center Agencije, globoko pod zemljo v Celju.
Nadaljevanje ...
Nadaljevanje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar