Spet je hodil po ulici knežjega mesta in gledal za možne lokacije, kamor bi se lahko dal v petek popoldan. In, kako bi se lahko najlažje in zastonj zadel do meje, ko bi ne vedel kdo in kje je. Njegov cilj, edina prava stalnica v njegovem mladem življenju. Edini cilj tedna. Edini smisel življenja. Edina svetla točka petkovega zbujanja.
Problem ni bil, kam iti. Tipična lokacija je bila že dlje časa celjski park. Park, ob bregu Savinje, kjer so se mladi zbirali – predvsem ob petkih zvečer je bil ta samo njihov. Kraj, kjer je bilo najlažje priti do kakega piva ali česa močnejšega. Kraj, kjer se je dalo vriniti v kakšno družbo, ki je pela, pila in plesala ob klopeh, poleg sebe pa so imeli vedno tiste kupčke pijače. In, če so bili že dovolj okajeni, jim je bilo vseeno, če so kaj s kupčkov dali še komu, ki se je pojavil v družbi na novo. Takšen načrt je bil vedno dober in se je večinoma končal z uspešno doseženim ciljem.
Torej se je spet obrnil proti reki in enemu izmed mostov, ki ga bodo popeljali na bolj obetajoči breg. Dan je bil idealen za to, da je v njem bilo ogromno ljudi. Petek v začetku maja, ko popustijo vse meje, skrbi in tečnih staršev pa še ni, ker se še niso pričele prave bitke za ocene. Lep, sončen dan, ki se je končno pokazal po tednu dežja in oblačnosti. Sonce je bilo visoko, sijalo in grelo je prebivalce tega mesta, da so lahko končno spet hodili v kratkih rokavih in morda odprtih čevljih. Topel, sončen dan, končno znamenje, da se bo kmalu začelo prebujati poletje. Idealen dan.
