IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 1.poglavje (IV) / 5

Začetek

Prejšnji del ...

Alarm se ni vklopil zaradi Agencije. To pa je bilo edino, kar je lahko razumel iz vse zmešnjave, ki je nastala. Vendar ga pri razumevanju ni motila samo zmešnjava, ampak tudi slutnja, da se je zgodilo nekaj groznega. Nekaj res groznega.

Andrej ni mogel verjeti, ko je zaslišal alarm. Signal, ki se je vklopil, ni bil klasičen in ni pravil, da je v nevarnosti glavni sedež Agencije. To je bil alarm Janezove hiše. Zakaj se je vklopil?

Sestanek se je takrat že končal, agentje so se že bližali letališču, Andrej pa je odšel še v direktorjevo pisarno napisat poročilo o Tinetu, njegovem daru in o nenavadnosti tega. Zato je takoj lahko pogledal na računalnik, kaj je razlog za alarm. In ravno zaradi tega, kar je kazala slika, ga je srce močno zabolelo. Spraševal se je, kako to pojasniti Tinetu.

Črv je bil drugi, ki je razumel, kaj prikazuje slika na njegovem računalniku. Takoj, ko je slišal alarm, je namreč odprl povezavo, ki je prikazovala stanje direktorjeve hiše ali, bolje, njenega posebnega naprednega varnostnega sistema. Takoj je dojel, kaj se je zgodilo, in skoraj v istem trenutku zaprl povezavo. Poleg njega je sedel Tine in tega vsekakor ni smel izvedeti na takšen način. Tine se je sicer že obrnil proti njemu, vendar ga ni niti uspel vprašati, kaj alarm pomeni, ker je med njiju treščil Andrej in Tinetu dejal, naj gre z njim. Medtem je Črvu še hitro in tiho ukazal, naj tja takoj pošlje ekipo. Črv je pokimal, Tine pa je zmedeno šel za Andrejem v pisarno.

»Nekaj groznega se je zgodilo, kajne?« je počasi, a umirjeno vprašal, ko se je usedel nasproti njega v še en udoben črn usnjen naslonjač. Previdno ga je pogledal in Andrej je iz njegovega pogleda prebral, da se že zaveda, da bo novica spremenila njegovo življenje. Da je raje še ne bi slišal, a se dobro zaveda, da mora takoj izvedeti resnico.

»Tine,« je Andrej mehko dejal in se pripravil, da bo lahko izrekel najtežje besede, za katere je upal, da jih nikoli ne bo. Poleg tega so močno bolele tudi njega. »Tvoj oče je v vašo hišo dal nastaviti poseben varnostni sistem, da bi jo vsaj nekako zavaroval, če bi Kovač kdaj izvedel njegov naslov. Ravno danes smo imeli vdor in Kovač je izvedel njegov naslov. Ta alarm pa se je vklopil, ker je Kovač z nečim posegel vanjo.«

»Kako?« je Tine ostro vprašal. Vedel je, da Andrej uvinkari, da bi mu bilo lažje, a mu ni bilo všeč. Občutek je imel, da mora izvedeti takoj. Jasno in glasno.

Andrej ga je razumel, a sam ni mogel izreči besed. Zato si je vzel nekaj časa in tiho dejal:

»Ko se je alarm vklopil, sem preveril zakaj. To lahko stori le nekaj ljudi tukaj. Slika mi ni prikazala ničesar.«

Tinetu je ton njegovega glasu povedal, da se v teh besedah skriva grozljiva resnica, vendar ni rekel ničesar, ampak je mirno gledal svojega strica in čakal na pojasnitev.

»Varnostnega sistema ni več, Tine. Alarm se je vklopil ob njegovem uničenju, ta pa je lahko bil uničen le na en način. Hiše ni več, Tine. Kovač je nanjo poslal bombo, ko so bili v njej trije ljudje.«

Tine je za trenutek obstal in ni pokazal nikakršne reakcije, zato ga je Andrej mirno poklical. Vendar ni dobil odgovora. Tine je samo dvignil roko in mu pokazal, da je razumel, in da je bolje, da za nekaj časa ne reče ničesar. Nato sta za nekaj trenutkov obstala v tišini, oba zatopljena v svoje misli; Tine je mirno sedel na stolu s poveznjeno glavo podprto z rokami in zaprtih oči; Andrej je obsedel tako, kakor je bil prej – naslonjen na mizo, zagledan v Tineta.

Ko so ti trenutki minili in si je Tine končno lahko uredil misli, da je bil sposoben reagirati še kako drugače, je odprl oči in zopet pogledal strica. Andrej je lahko v njegovih očeh videl solze. A tega ni pokazal.

»Greva tja,« so bile edine besede, ki sta ju spregovorila med seboj, dokler se nista pripeljala nazaj do mesta, kjer je še pred nekaj deset minutami stal Tinetov dom.

Tam so že bili gasilci, policisti in reševalci, prav tako pa je med njimi stal bel neoznačen kombi, ki je bil v lasti Agencije. To je bila ekipa, ki jo je poslal Črv, vanjo pa je vključil tudi sebe. Poleg tega so se okoli njihove ograje gibali tudi razni firbci, katere je Tine poznal – bili so njegovi sosedje.

Andrej se je brez težav lahko zapeljal na ograjeno dvorišče, saj je policistu, ki je zapiral vhod vanje razložil, kdo sta. Do njiju je takoj stopil drug policist, ki pa ni nosil uniforme in je bil detektiv, ki so ga poslali sem. Ko sta izstopila, se jima je predstavil, saj so mu že povedali, kdo sta. Pojasnil jima je, da je odjeknila močna eksplozija in je zaradi nje vsa hiša popolnoma uničena. A na koncu je izjavil nekaj, kar je ob presenetilo in jima postavilo zelo pomembno vprašanje:

»Vaša nečakinja oziroma sestra je prišla že pred nekaj minutami in je trenutno pri reševalnem vozilu.«

»Kaj?« je Tine glasno vprašal. »Jerneja je živa?«

Policist je bil presenečen, ker Tine tega ni vedel, vendar jima je vseeno pokazal, kje je in odšel dalje.

»Rekel si, da so bili v hiši trije ljudje,« je Tine vprašal Andreja. »Če se računalnik ni motil, kdo je tretja oseba?«

Andrej ga je zmedeno pogledal, saj tudi sam ni mogel verjeti. Vendar je vedel, da se računalnik ni zmotil. Edina njegova napaka je bila, da je tokrat lahko alarm postal prepozno, ko sta hiša in varnostni sistem že bila uničena. Zato je lahko svojemu nečaku povedal le to, da tudi sam ne razume.

Skupaj sta odšla proti reševalnem avtomobilu, katerega jima je pokazal policist. Takoj sta zagledala resnično pretreseno Jernejo. Bila je objokana in v šoku. Komaj se je zavedla, da ima pred sabo svojega brata. Vendar jo je ravno to osrečilo in ji dalo vsaj kanček upanja. Sesulo se ji je vse, kar je do sedaj vedela in poznala, a imela je še svojega brata. Zato je s sebe vrgla odejo, se vrgla bratu okoli vratu in mu tiho, napol v solzah, vprašala, ne pričakujoč kakršnegakoli odgovora, kaj se je zgodilo.

Tine ji ni ničesar odgovoril. Kaj bi ji sploh lahko rekel? Da je njuna starša umoril človek, ki ga je lovila Agencija, ki je bil večni očetov sovražnik. In ki je bil kriv za to, da je lahko on sedaj videl rdečo meglico, ki se je prelivala skozi ruševine njunega doma? Ona ni vedela o tem ničesar in takoj je ocenil, da bo bolje, da tudi ne zve. Vsaj ne zdaj in ne tako, čeprav vsekakor od njega.

»Jerneja?« jo je Andrej mirno poklical, da je spustila Tineta in ga pogledala. »Kako to, da nisi bila v hiši, ko … ko se je zgodilo?«

»Sošolka me je poklicala, da potrebuje nek zvezek, in če ji ga lahko prinesem. Bila sem na pol poti do nje, ko sem zaslišala eksplozijo, ne vem pa točno, zakaj sem se obrnila in šla pogledat.«

»Verjetno si dobila enak občutek kot jaz,« je Tine tiho dejal in se spraševal, kako naj jo vpraša, kdo je tretja oseba. Vendar ga je prehitel Andrej.

»Tvoj oče je imel poseben varnosti sistem, Jerneja. Ko se je to zgodilo, so bili v hiši trije ljudje? Se ti morda sanja, kdo bi lahko bil?«

Jerneja je takoj doumela, kaj je Andrej povedal glede varnostnega sistema, vendar ni razumela, kdo bi lahko bil v njihovi hiši. Vsaj za nekaj trenutkov ne. Nato se je nenadoma nečesa domislila, prebedela in se odmaknila za en korak nazaj. Tine se je že ustrašil, da bo omedlela in je stopil proti njej, a je dvignila roko in mu nakazala, da je v redu. Nato pa tiho dejala:

»Ko sem odhajala, sem slišala mami, kako se je pogovarjala z nekom preko tvojega telefona. Pozabil si ga na mizi, zato se je verjetno oglasila.«

»S kom je govorila?« je Tine mirno rekel. Zadržal je ostrino, ki bi jo v normalnih okoliščinah vsekakor dodal.

»Nisem prepričana,« je Jerneja odkimala z glavo, a dodala: »Vendar mislim, da je bila Katja.«

Tine se je v trenutku spomnil na Katjo, na katero je zadnjih nekaj ur skoraj pozabil. Ko se je le nekaj ur nazaj odločal ali naj tvega in gre z njo ali naj odide domov, se je odločil za tveganje. Starši bi mu verjetno kmalu odpustili, s Katjo pa se je imel super. Vendar sta se res zmenila, daj ga popoldan pokliče, svoj telefon pa je resnično odložil kar na mizi in ga tam tudi pozabil. Njegovo mamo je gotovo zgrabila radovednost, ko je njegov telefon začel zvoniti, na ekranu pa se je pojavilo Katjino ime. Vendar, da bi Katja prišla k njim?

»Ko bi le lahko izvedel, kaj sta se pogovarjali,« je v želji tiho dejal, a ga je Andrej slišal. Dregnil ga je in mu dejal, da mu mora nekaj povedati. Njegov oče je njegov telefon povezal z Agencijo. Ko je videl šokiran obraz je mirno dejal, da ga je hotel samo zaščititi.

»Zaščititi?« je Tine nervozno vprašal. »Zaščititi me je hotel pred vsem, kar se dogaja okoli mene? Ne, enostavno je hotel voditi moje življenje.«

»Ne, Tine,« je Andrej mirno odkimal z glavo: »Hotel te je zaščititi pred tem, kar se je danes zgodilo.«

»Torej ne bi nikoli izvedel za Agencijo?« je Tine obtožujočim glasom dejal.

Andrej je odkimal:

»Ravno nasprotno. Tvoj oče ti je nameraval povedati in ti predati vajeti, ko bi bil pravi čas. Vendar ne tako kmalu. Res ti je hotel povedati za vse, vendar se moraš strinjati z mano, da stvari, ki si jih izvedel danes, vsekakor ne bi razumel na takšen način, kot si jih, če bi ne … Čakal je na pravi čas, do takrat pa vaju je želel oba zaščititi.«

»O čem se vidva sploh pogovarjata?« je zmedeno vprašala Jerneja in ju opozorila, da ju posluša. »O kakšni Agenciji govorita? In kaj vse si danes izvedel? Kam sta se sploh odpeljala?«

Tine je pogledal svojo mlajšo sestro. Kdaj je priznal, da je v nekaterih stvareh res boljša kot on, recimo v računalnikih, a je vseeno bil njen starejši blat. Čeprav nevede je počel prav to, kar je počel oče z njim – jo ščitil in varoval. In zato ji vsega ni nameraval povedati tako in zdaj.

»Brez skrbi,« se ji je nasmehnil in jo prijel za roko. »Vse ti bom razložil, samo ne zdaj. Za danes se je zgodilo že tako preveč.«

Ampak, je dneva res konec? Očitno ne, kajti do njih je prišel detektiv, ki je proučeval dogodek.

Tine je najprej pomislil, da tega človeka pozna, ker mu je deloval tako domače. Vendar je detektiv Rojak tako deloval vsakomur, še zločincem, ki jih je strpal v keho. Bil je srednje visok mož srednjih let. Njegova postava je bila rahlo okrogla, vendar bi Tine lahko stavil, da lahko še vedno teče kot njegovi mlajši kolegi, enako pa je z njegovo močjo. Njegov obraz je bil rahlo okrogel, s prijaznimi velikimi rjavimi očmi, potisnjenih globoko pod obrv. Nosil je majhno bradico in kratke brke, v katerih se je že bleščala sivkasta barva. Njegovi lasje so bili kratko pristriženi, prav kakor med brki, pa je kostanjevo barvo poživljala srebrnina. Kar je večina njegovih vrstnikov opazila na njegovih laseh je bilo to, da niti malo ni bil plešast, plešavost pa se ni niti napovedovala. Imel je goste močne lase. Njegov nasmeh je bil širok, vendar rahlo žalosten. Situacija res ni dovoljevala drugega, vendar je Tine pomislil, da je njegov nasmeh topel in pomirjujoč.

»Žal mi je, za kar se je zgodilo,« je iskreno dejal vsem trem, jim podal roko in se jim predstavil. »Vendar vas vseeno moram postaviti nekaj vprašanj. Najprej to, kje ste bili v času dogodka.«

Jerneja mu je prva mirno začela pripovedovati svojo zgodbo, da je nesla zvezek sošolki, Tine pa je medtem neopazno pogledal Andreja. Res ni vedel, kaj lahko reče. Vendar mu je Andrej mirno prikimal, češ, da bo on govoril.

»Midva sva bila takrat v Celju,« je mirno dejal.

»Res?« je detektiv pogledal oba. Tinetu se nenadoma niti ni več zdel tako domač in prijazen. Preveč je bil sumničav.

»Res. Jaz sem moral iti nekaj iskati v svojo službo, Tine pa je šel z mano, ker sva nameravala iti skupaj ven na pijačo. Saj veste, pogovori med stricem in nečakom.«

»Res? In o čem sta nameravala govoriti?« je detektiv pogledal fanta. Hotel je, da mu on pove.

»Preden sva odšla, sem imel s starši manjši prepirček. Glede deklet.«

Tine je ohranil mirno kri in povedal približek resnici. Vsaj del približka. Vendar ga je njegova mirnost pri odgovarjanja osvobodila sumničavega pogleda detektiva. Možak mu je popolnoma verjel.

»Samo še eno vprašanje imam,« je dejal in pogledal vse tri. »Bi mogoče kdo vedel, kdo bi lahko storil to? Sta imela vaša starša kakšne sovražnike?«

»Ne da bi vedel,« je Tine mirno odkimal, prav tako pa sta odkimala še njegova sestra in stric. Vse kar mu je ostalo.

Detektiv se jim je zahvalil za pomoč, nato pa jim je dovolil odhod. Vendar so se vsi vprašali, kam naj sploh gredo. Andrej je imel stanovanje v Celju, ki je bilo predaleč, tukaj pa prav tako niso imeli sorodnikov. Edino, kar jim je ostalo, je bil majhen hotel. Vendar niso šli tja, ampak do belega kombija Agencije, ki je stal blizu prvih razbitin.

Kombi je bil nabit z razno opremo. Črv je sedel za enim izmed računalnikov in analiziral celotno področje. Hotel je izvedeti, kako natančno se je to zgodilo, in če so ostale kakšne sledi, ki bi lahko povezale to nesrečo z Agencijo in s Kovačem. Če so bile, jih je bilo potrebno odstraniti.

»Hej, fant!« je Črv pozdravil Tineta, z glasom pa je prikazal, da mu je žal.

»Si že kaj našel?« je Andrej mirno vprašal računalničarja, ta pa je odkimal.

»Kovač ni pustil sledi,« je odkimal, vendar pa ni opazil Jerneje, ki je tako seveda slišala, nikakor pa ni mogla razumeti. Zato je izjavila svoj ogorčeni ˝kdo˝.

»Mala, pozabi, kar si slišala,« je Tine nežno dejal sestri, vendar ni pomagalo. Jerneja je slišala nekaj, zato je želela slišati vse. Tine ji je zagotovil, da ji bo vse povedal, takoj ko pridejo nekam, kjer bodo lahko sami, ker mora zdaj ugotoviti nekaj pomembnejšega.

»Kdo je bila tretja oseba?«

»Ja.«

»Čakajta malo,« je Črv posegel vmes. »Kaj ne veste, kdo je tretja oseba?«

»Očitno.«

»Kaj ni bila hčerka?«

»Ne,« je Jerneja odkimala. »Še sem tukaj. Nisem bila v hiši, ko se je zgodilo.«

Tine je prisedel k Črvu in mu mirno dejal, da želi slišati zadnji pogovor na svojem telefonu. Črv ga je čudno pogledal, vendar mu ni ugovarjal. Preklopil je nekaj programov in oken, pritisnil nekaj tipk in Tinetu naročil, naj si da na ušesa slušalke, ki so visele na nasprotni steni kombija. Tine ga je ubogal in pozorno prisluhnil.

Drugi niso slišali pogovora, zato pa so pozorno opazovali Tinetov obraz, ki se je iz istega razloga obrnil proč. Pogovor je trajal tri minute, ko je bil končan, pa je Tine počasi odložil slušalke in se obrnil. Njegov obraz je bil popolnoma bled.

»Mama je povabila Katjo domov, da bi jo spoznala,« je počasi in previdno povedal. Sklonil se je naprej na kolena in glavo naslonil na dlani. Čez nekaj trenutkov pa je že vprašal Andreja, naj mu posodi telefon. Vzel ga je, vtipkal Katjino številko in prisluhnil elektronski tajnici, ki mu je povedala, da številka, ki jo je klical, trenutno ni dosegljiva.

»Ni dosegljivo,« je mirno dejal in se zbral. »Lahko izslediš, kje je bila nazadnje tale številka?« Telefon je podal Črvu, ki je dejal, da se bo potrudil in že delal na računalniku. Nekaj minut kasneje je na zemljevidu utripal rdeč signal. Prikazoval je kraj, kjer so bili, čas, ki je prikazoval zadnji signal, pa je kazal čas eksplozije.

»Moj bog!« je tiho vzkliknil Andrej, Tine pa je v tem času zbežal iz kombija. Ni mogel dihati. Tesnoba, ki ga je prevzela, mu je zaprla pot do zraka in pot do razumnosti. Lahko je samo obstal in pokleknil na tla. Preplavila ga je tesnoba, preplavila ga je žalost in preplavila ga je groza. Globoko v sebi je verjel temu, kar je videl, vendar je njegova zavest to zanikala.

Zagledal se je v razbitine njegovega doma in se prvič resnično zavedel in sprejel dejstvo, da to niso le to. To so razbitine njegovega življenja, vsega kar je bil in je poznal. Ostala sta mu le sestra, stric in njegov morilec. Ko se je spomnil na Kovača, je začutil novo moč – maščevanje.

Nadaljevanje...

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 1.poglavje (III) / 4

Začetek
Prejšnji del ...

Agencija se je nahajala pod novim, luksuznem poslovnem poslopju, v katerem so imeli prostore navadna podjetja v petih nadstropjih, ki so se dvigali proti nebu. Videti je bilo še eno nadstropje, vendar tam ni bilo ne oken, ne kakršne koli druge odprtine. Bila je garaža za Agencijine helikopterje.

Stavba je imela dva dvigala, a ju Andrej ni usmeril tja. Šla sta skozi prva vrata desno, na katerih je pisalo, da je vstop nepooblaščenim prepovedan, kjer je bil hodnik s tremi dvigali. V hodniku je sedel mlad in močan varnostnik, ki je Andreja prijazno pozdravil. Ni vedel, kaj se dogaja in kdo so ljudje, ki hodijo mimo njega, kakor ni vedel tudi kam vodijo dvigala. Opravljal je svojo delo s prijaznim nasmehom. Poleg njega in v dvigalih so bile tudi očitne kamere, ki so preverile vsakogar, ki je prišel skozi vrata. Andrej se nanje ni oziral, odšel v desno dvigalo, v njem vtipkal šestmesečno kodo, računalnik je medtem preveril še njegove prstne odtise in glas, nato pa sta se odpeljala nekaj sto metrov pod zemljo.

Glavna dvorana je bila ogromna hala, ki je bila ločena s polprozornimi steklenimi stenami, med njimi pa so se nahajale mize z računalniki. Okoli te dvorane so bile razne sobe, ki so bile ločene s trdnimi stenami – nekatere pisarne, skladišča, zasliševalne oz. pridrževalne sobe, sejne sobe, soba z glavnim računalnikom, skladišča in laboratoriji. Vse je bilo med sabo povezano z različnimi hodniki ali dodatno zavarovano z elektronsko nadzorovanimi vrati, mrežami ...

Andrej je Tinetu hitro pokazal hodnik, kjer so bile pisarne glavnih operativcev in direktorjeva pisarna. To je bila pisarna njegovega očeta, vendar je bil v njej večino časa Andrej. Ta je bil prvi za njim, čeprav je bil uradno le aktiven agent. Vendar je imel vstop v pisarno, kjer je nadomeščal Janeza.

Nato mu je hitro pokazal še, kje se nahajajo sejna soba, skladišča in zadrževalne sobe, ki so jim kratko rekli celice, čeprav to niso bile. Uradno jih tako ali tako ni bilo, zato so bile to urejene sobe s posteljo, mizo, kopalnico in drugimi drobnarijami. Tako se nihče ni mogel pritoževati, če pa je bila oseba v njih nevarna, je bil nadzorovan vsak njen korak, pohištvo pa je bilo trdno pritrjeno, nerazstavljivo in nezložljivo.

Naslednja postaja in njun cilj je bila soba z glavnim računalnikom. Tineta je spomnila na ameriško sobo v Nasi, ki jo je videl po televiziji, kadar so kazali izstrelitev ali pristanek kakšnega raketoplana. Bila je visoka in grajena kot predavalnice. Vendar so bili višinski razmiki manjši in vertikalni večji. Pred sabo je tako zagledal središče ogromnega ekrana, ki je trenutno bil razdeljen na dva delujoča dela – eno je bila neka satelitska slika, drugo pa zemljevid, na katerem so se nahajale majhne rdeče pike. Kasneje je izvedel, da je ravno to bil program za nadzor ljudi z Darom. Pred ekranom je bilo več vrst nabitih s posameznimi mizami, računalniki in drugimi aparaturami, ki jih ni poznal, vsaka vrsta pa je bila za dve stopnici višje od prejšnje.

Andrej je popeljal Tineta desno in nekaj vrst nižje, kjer so bili računalniki z večjimi ekrani, trije stoli pred njimi pa so bili kraljevsko veliki in, kot je kmalu tudi sam preizkusil, tudi kraljevsko udobni. Tu so bili glavni računalniki, s katerimi so upravljali le najboljši računalničarji. Prvi, ki je sedel najbližje na enem od tistih treh stolov, je bil visok in kratko postrižen moški, ki je imel na nosu par ličnih ozkih očal.

»Preverili smo izvor zadnjega Daru,« je dejal Andreju, ko ga je opazil. Vendar ni opazil Tineta. »Res je bil preusmerjen, vzrok za to pa je nekakšno valovanje, ki je prišlo iz Kovačevega laboratorija. Najboljšemu fiziku se niti malo ne sanja, kaj bi to lahko bilo.«

»Morda lahko izslediš, kdo bi ga moral prejeti?« je vprašal Andrej in se usedel na prvi prosti stol, Tinetu pa pomigne, naj se usede na tretjega, zadnjega.

»Vsekakor ne, čeprav bi lahko uganil približni kraj. Seveda, če bi izračunal, kako bi Dar potoval, če ga ne bi zmotilo valovanje. Vendar veš, da bi se zlahka zmotil.«

»Potoval?« je presenečeno vprašal Tine, računalničar pa ga je opazil.

»Ti si prav gotovo Tine,« se mu je nasmehnil in mu podal roko. »Jaz sem Aleks, vendar mi tule vsi pravijo Črv.«

Tine mu je podal roko in ga pozdravil, ob tem ga pa vprašal kako to.

»Ti bom drugič razložil, ker zgodba pravzaprav ni tako kratka. Samo,« je presenečeno ugotovil, »presneto dobro izgledaš za nekoga, ki je šele komaj prejel Dar. Nekateri si niso opomogli več dni, tako jih je zadelo.«

»Oh, brez skrbi, da me glava res grozno boli in me verjetno bo še kar nekaj časa.«

»Vseeno,« je Črv prikimal.

»Kovačeva preusmeritev je povzročila nekatere posebnosti,« je tiho dejal Andrej. Vendar ga je Tine vseeno slišal. »Verjetno je ta le ena izmed mnogih.«

»Kakšne?« je Črv vprašal, ne Andrej ne Tine pa se temu nista čudila.

»Meglica, ali karkoli je že,« je odgovoril kar Tine, »je v meni. Celo zdajle jo čutim, kako potuje po meni.«

Črv je začudeno pogledal, Tine pa je nadaljeval, vendar ne z govorom. Tipke na tipkovnice so začele same delovati, kot bi jih nekdo pritiskal, čeprav jih ni nihče, na ekranu pa so se izpisovale črke: Lahko usmerim svojo meglico, če se dovolj skoncentriram. Tine. Črv je sprva odmaknil roke, nato pa začudeno pogledal, Tineta, Andreja, nazadnje pa še tretjega moškega, ki je stal za Tinetom in mirno opazoval dogajanje. Na koncu je tiho, a jasno rekel:

»No, glede na tole sem vesel, da je Kovač izbral nekoga, ki ni na njegovi strani. Ker če bi to lahko počel on, Agencije in normalnega sveta ne bi bilo več.«

Tine je v njegovem glasu lahko zaznal dve čustvi – spoštovanje in zaničevanje. Čutil je, da je to eden izmed najmočnejših agentov v Agenciji z Darom, prav tako pa je čutil, da spoštuje, kar zmore, čeprav tega ne odobrava. Tine je vedel, da se sprašuje, kaj bo s tem počel mulc, kakršen je bil on.

Agent je povedal svoje, nato pa se obrnil in brez pojasnil, kdo je ali kaj si misli, odšel. Andrej je Tinetu povedal, da je to Kristijan Kocan, agent z Darom, ki je bil pri agenciji najdlje. Andrej mu je povedal, da je zelo samostojen, a vase zaprt človek, ki pa je v resnici dobrosrčen in prijazen, ko se končno le odpre.

Črv je vse mirno poslušal, nato pa končno dregnil Andreja, zakaj je tako hitro pripeljal Tineta. Saj ga ni motilo, vedel je, da bi se prej ko slej zgodilo, da bi direktor zaupal svojemu sinu, ni pa razumel, zakaj tako hitro.

»Najti moramo tistega, ki mu je bilo preprečeno, da bi dobil, kar mu je bilo namenjeno.«

 »Zakaj?«

»Ker mu moramo pomagati,« je Tine tiho odgovoril, njegov glas pa je izražal grenkobo. Črv je to zaslišal, utihnil in se raje lotil dela.

»Ne vem, kako bi to lahko ugotovil,« je priznal. »Računalnik lahko zazna ljudi z Darom in sproži alarm, ko se pojavi nov, tega, kar se je zgodilo danes, pa ni mogel predvideti ali dokončno analizirati.«

»Mora obstajati način,« je Tine tiho dejal. »Lahko ga čutim, vendar ne vem kje.«

»Lahko preverim, kje se pojavljajo odstopanja v količini tvari.«

»Tvari?« je tiho vprašal Tine, Andrej pa mu je pojasnil, da rdeči meglici, ki jo vidi, rečejo tvar.

Črv je pritisnil nekaj tipk, ekran pa se je spremenil iz navadnih črk in simbolov v tridimenzionalno ponazoritev Zemlje. Vendar ne v klasičen satelitski posnetek modre in zelene barve, ampak je bil planet ovit v rdeče.

»Vav!« je tiho vzkliknil Tine. »Pa trdijo, da je Mars rdeči planet.«

»Saj to ni dejanska barva,« mu je Črv hitro začel pojasnjevati. »Tako smo obarvali meglico mi, saj jo tako vidite vi. Drugače se nam niti malo ne sanja, če ta stvar sploh ima kakšno barvo. Ko je bil program nastavljen, računalnik tega sploh ni znal predstaviti – na ekranu ni bilo ničesar. Šele ko smo v našem satelitu vklopili poseben filter, ki ga je Janez sestavil z analizami proučevanja ljudi z Darom in njihovimi možganskimi signali, je računalnik pokazal tole. Tole pa je pravzaprav to, kar vidiš ti, le da je globalno in imamo dostop do te slike le redki. Prikazuje vso tvar na Zemlji, vso rdečo meglico in zato tudi njene premike. Satelit tako lahko prikaže celo, kako meglica potuje po tej sobi ali v središču Zemlje, kjer pa je seveda najbolj zgoščena.

»Na podlagi prejšnjih opazovanj in zapisovanj računalnik tako lahko zazna zgoščenost in redkost tvari na določenem mestu. Ali bolje rečeno, spremembe na teh mestih. Ker tvar v splošnem nikakor ni enakomerno razporejena. Vendar pa nam ravno to omogoča nadzor nad ljudmi z Darom in nas alarmira ob pojavu novega.«

Tine je tiho poslušal, ko pa je Črv očitno prenehal govoriti in začel tipkati ukaze v računalnik, da bi ta pričel z analizo, pa je končno vprašal, kaj ga je težilo.

»Ima Kovač tudi takšen program?«

Andrej in Črv sta se tiho spogledala, Tine pa se je naredil, da tega sploh ni opazil.

»Ne vemo točno,« je Andrej počasi, a iskreno odgovoril. »Njegovo zaznavanje in poskusi temeljijo na njegovem videnju in razumevanju vsega tega. Vemo, da ima nekje v vesolju tudi svoj satelit, vendar ga ne moremo zaznati ne s klasičnimi pregledi, ne s temi. Nekako ga je uspel skriti pred nami.«

Računalnik je skoraj slišno dvakrat pisknil in opozoril, da je nehal analizirati. Na rdeči predstavitvi Zemlje je utripalo kar nekaj modrih pik, nekatere pogosteje, druge manj. Tiste, ki so hitreje utripale, so opozarjale na večje spremembe in obratno.

»Treba bo pregledati vse,« je pesimistično in skoraj že obupano spregovoril Črv, ko ga je Tine prekinil.

»Ne, najprej se omeji samo na Evropo.«

Črv je zopet pritisnil nekaj tipk in z miško označil območje Evrope. Na njej je utripalo enajst mest, najbolj divje pa tista, ki je ležala v Sloveniji. Tine je takoj vedel, da je to on, prav tako pa sta se tega zavedala tudi Andrej in Črv, le da tega tudi onadva nista omenila. Ostalih deset mest je utripalo bolj ali manj in sicer ena v Londonu, ena nekje na območju Rusije, dve na različnih mestih v Španiji, tri v Severni Evropi, ena v Grčiji, ena v Milanu in ena v Berlinu.

Črv je pokazal na Berlin in London, češ da sta ti dve posledica hudih nesreč.

»Kaj je s tejle v Grčiji?« je Tine pokazal nanjo.

Črv se je s tipko usmeril proti njej in dvakrat kliknil. Slika se je umaknila in prikazala območje majhne koncentracije tvari na nekem otoku. Poleg slike je bil prikazan graf gibanja tvari in bil najbolj nenavaden, kar sta ga kdaj videla Andrej in Črv. Prikazoval je postopno zviševanje koncentracije in to skoraj tako velike, da bi ga računalnik označil za nov Dar, nato pa je krivulja v sekundi drastično padla na skoraj popolno ničlo, kjer je vztrajala nekaj sekund, nato pa se je začelo stanje zelo počasi normalizirati in je normalizacija še trajala.

»Tale je pravi!« je Tine zmagovalno rekel in nato hitro vprašal Črva, ali lahko poskusi ugotoviti, katera oseba je to.

»Težko bo natančno ugotoviti. Na tem mestu je precej ljudi, satelit, pa ne vem, če bo lahko zaznal točno okoli koga se je to dogajalo.«

»Bova pa skupaj,« je Tine odločno dejal in sedel še bližje ekrana. Zdaj, ko je vedel približen kraj, je lahko zaznal v kateri smeri čuti tega človeka. Moral se je le dovolj močno skoncentrirati, da je lahko Črvu povedal, katero smer naj približa. In bolj kot se je bližal, lažje mu je bilo. Dokler nista dobila natančno lokacijo te osebe in poklicala Andreja.

»Dobro opravljeno!« je presenečeno dejal in dal poklicati Kristijana Kocana. Trenutno je bil on edini agent z Darom, ki se je nahajal v agenciji, zato se je v trenutku odločil, da bo on šel po tega človeka.

»Ampak ... « je hotel ugovarjati Tine, vendar mu Andrej ni pustil do besede.

»Dovolj si naredil. Pravzaprav menim, da si v enem dnevu izvedel in doživel preveč in to me skrbi. Zato ne greš. Poleg tega tvoj oče ne bi dovolil. Mislim, da je čas, da greš domov.«

Tineta je Andrejeva groba realnost za trenutek užalila, a jo je hitro pozabil. Vedel je, da ima prav in bi on storil enako, če bi bil na njegovem mestu. Zato je le tiho prikimal in se sesedel nazaj v svoj udobni naslonjač.

Andrej je tiho odšel v sejno sobo, ker je moral poslati ljudi po neznanca in vse urediti, Črv pa se je posvetil nekim drugim analizam, ki jih je opazoval in urejal že prej. Tine ga je tiho opazoval nekaj sekund, nazadnje pa je njegov pogled pristal na glavnem skupnem ekranu, kjer je bilo prikazano gibanje ljudi z Darom.

»Em, Črv?« je uvidevno zmotil računalničarja. »Kaj bi smel malo pregledati, kdo vse ima Dar?«

»Ja, seveda,« mu je Črv odgovoril, ne da bi ga pogledal in mu dejal, da lahko sede za naslednji velik računalnik, ki je bil prost. Tine se je do njega odpravil kar s stolom in tistega, ki je bil tam, odrinil proč. Premaknil je miško, da se je izklopil ohranjevalnik zaslona, ki je prikazoval logotip Agencije (rdeči krog z belo črko A), in pogledal na ekran. Vtipkati je moral svoje ime in geslo, vendar slednjega ni poznal. Črv mu je zopet brez pogleda povedal, da naj vtipka svoje ime, geslo pa pusti.

Tine se je znašel pred ekranom, na katerem so bile majhne ikonice z različnimi imeni. Imele so različne napise in zato tudi različne podatke: seznam ljudi na strežniku, seznam trenutno delujočih varnostih programov, vloga za vpis porabe denarja, zahteva po tem, zahteva po onem. Tine je hitro našel, katero je iskal – nadzor Darov. Kliknil jo je in pred njim se je odprla slika, kakršna je bila na velikem zaslonu. Pod njo je bila ikona za seznam vseh ljudi z Darom, poleg tega pa ikona, ki je pravila, da vsebuje seznam laboratorijev.

Tine je najprej kliknil prvo in poiskal svoje ime. Pokazalo mu je, da se nahaja v Celju, v Agenciji, poleg tega pa je utripala modra ikonica. Tine se je spraševal, kaj pomeni, zato jo je pritisnil. Izpisal se mu je podatek, kdaj je prejel Dar, ob kateri uri in posebnosti. Nekdo je poleg tega že vpisal dva podatka: tvar se nahaja v njem (velika koncentracija) in prejem povzročil Marko Kovač.

Tine je odšel nazaj na sliko z vsemi darovi in si jo ogledal. Na nekaterih mestih je bilo več pik hkrati, na nekaterih velikih območjih nobena. Njegovo poznavanje geografije mu je povedalo, da so ta mesta bila v Afriki, delu Azije, kjer je bilo najmanj ljudi in seveda na skrajnem severnim in južnim delom planeta. Vendar se ni močno oziral na to. Raje je kliknil še drugo ikono, ki mu je predstavljala laboratorije, ki so se ukvarjali s tem. In ekran se je razdelil na dva dela: Agencija in M. Kovač.

Tine je videl, da ima Agencija devet laboratorijev, ki so se nahajali v Celju, Londonu, Berlinu, Washingtonu, Buenos Airesu, Kairu, Pekingu, Moskvi in Sidneyu. Vsa večja mesta na vseh kontinentih. Izjema je bilo le Celje. Vendar ga je presenetila druga polovica, kjer je bil seznam Kovačevih laboratorijev. Bilo jih je namreč dvakrat toliko, razporejeni pa so bili v različnih in nekaterih njemu popolnoma tujih mestih. Najbližji je bil v Ljubljani.

Tine je odšel iz programa in se samo naslonil na svoj stol. Zamislil se je, kaj vse to pomeni zanj in za ljudi okoli njega. Njegov Dar je vsekakor bil sprememba, a se je odločil, da ga ne bo uporabljal v vsakdanjem življenju. Seveda pa to ni vključevalo testiranja in preizkušanja, ko bo sam.

Ko je njegovo razmišljanje prekinil alarm.

Nadaljevanje ...

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 1.poglavje (II) / 3

Začetek
Prejšnji del ...

Naslednje, kar se je spomnil, je bil očetov preplašen glas, ki ga je nežno klical. Pod sabo je lahko čutil svojo mehko in sveže preoblečeno posteljo. Pomislil je, da jo je najverjetneje preoblekla mama, kakor je to storila skoraj vsak teden. Vedno je to opazil šele zvečer, ko se je vrgel vanjo.

»Tine?« je oče presenečeno in poln upanja dejal. Videl je, da se je fant začel počasi zavedati in zato premikati. »Tine?«

Tine je poskušal obrniti glavo, a ga je vrat grozno bolel. Občutek je imel, da mu je popolnoma otrdel, prav tako pa je čutil tudi v rokah. Poskušal je počasi odpreti oči, pa ga je ustavil oče, ko je opazil njegov namen.

»Tine, stoj!« je nežno, a dovolj ukazovalno dejal, da je zatisnil oči nazaj. »Ne odpri še oči. Ne še.«

»Zakaj?« je počasi, a za očeta dovolj razločno vprašal.

»Ker se bojim, da boš videl nekaj, ker ti bo popolnoma novo in še neznano.«

Oče je to poskušal reči čimbolj brezskrbno, a je Tine v njegovem glasu vseeno zaznal hud strah. Le kaj se mu je zgodilo?

Oče mu je ukazal, naj samo leži tam in naj ne zaspi, dokler ne pride Andrej. Jerneja mu je prišla razlagat nekaj o računalniku, a je ni poslušal. Edino, kar je bilo pomembno, je bilo to, da je bila dovolj glasna in nadležna, da ni zaspal. In je bila.

Andrej se je že vozil v svojem avtomobilu, ko ga je poklical brat, da naj takoj pride. Ta je namreč potreboval nekaj časa, da je spravil Tineta v zgornje nadstropje, Andrej pa je tačas že preveril podatke, ki jih je kazal glavni računalnik Agencije. Sistem, ki je nadzoroval ljudi z Darom, je namreč sprožil alarm, da se je pojavil nov neznan osebek.

Ko je Andrej stopil v hišo svojega brata, je takoj stopil do njega. Ta je bil tako pretresen in zaskrbljen le enkrat v življenju – ko je dojel Dar.

»Za to je kriv Kovač, ne?« je poln sovraštva vprašal.

»Ne vem še gotovo,« je Andrej dejal. »Računalnik ni mogel pokazati tega, je pa zelo verjetno, da imaš prav.«

»Sploh, če vse seštejeva. Kovačevo sovraštvo do mene, njegovi poskusi, vohunovo poročilo, vdor v mojo datoteko. Prav gotovo je on!«

»Umiri se!« je Andrej dejal in bratu položil roko na ramena. »Sedaj ne moraš ničesar spremeniti. Daru ne moreš odvzeti.«

»Vseeno! Najraje bi ga ubil!« se je Janez razburjal in jezno stiskal pesti

»Enako! A najprej morava poskrbeti, da tvoj fant dojame, kaj vidi, ko bo odprl oči, in se tega ne prestraši.«

Janez je prikimal in se obrnil proti stopnicam. Andrej je bil tisti, ki je običajno skrbel za ljudi z Darom in jih poskušal pomiriti. V času, ko je to počel, je pri petih primerih prišel k človeku pravi čas in le eden mu je spolzel iz rok. Pa še to zato, ker je bil res trmast in samosvoj.

»Zdravo, Tine!« je Andrej prijazno pozdravil svojega krščenca in se usedel poleg njega. Jerneji je oče pomignil, naj odide in skupaj sta odšla nazaj v dnevno sobo.

»Hej, striček,« je Tine pozdravil nazaj in Andrej je vedel, da je s fantom vse v redu – vse, razen Daru. »A že lahko odprem oči, ker me zdaj bolijo od tega, ker jih zapiram?«

»Ne še. Vendar jih boš lahko odprl že kmalu. Samo dobro me poslušaj.«

»Prav.«

»Tine. Tole je zelo pomembno in čeprav se ti bo zdelo še tako noro, odpri oči, šele ko boš popolnoma sprejel, kar ti bom povedal. Pa tudi ne zaspi, ker bo potem le še slabše. Običajno tega ne razložim tako, a tebi ne morem drugače.

»Tvoj oče je pred leti raziskoval vzorce pri več bolnikih duševnih bolezni. Skupni jim je bilo to, da so vsi zboleli naenkrat, ne postopno in počasi. Zanimalo ga je, če je med njimi kakšna sorodnost. Če človek znori zaradi nekega določenega vpliva, ali pa ima morda to zapisano še kako drugače. In prišel je do odkritja, ki je bilo tako neverjetno, da je zaradi tega spremenil svoj pogled na svet. Ugotovil je, da nekateri ljudje znorijo zaradi istih videnj. Pravzaprav je to videnje le uvod tega, zakaj izgubijo svojo pamet. Razložim ti, kaj so videli, ko mi boš ti povedal, kaj si čutil in videl ti, ko si se oprl na vrata.«

Tine je prikimal in ga ubogal.

»Težko razložim. Nekaj je žarelo, kot zvezde, vendar drugače. Bolj prodorno in rdeče. Nato je bilo vse megleno in barve so se menjavale. Dokler ni izgledalo, kot da je vso meglico potegnilo v mojo glavo. Ne vem. Drugače ne morem opisati. Vsaj zdaj še ne.«

Andrej mu je pritrdil in mu povedal, da ga razume, vendar se za trenutek ustavil. Nekaj se ni ujemalo.

»Čakaj malo,« je dejal Tinetu, »Meglico je potegnilo vate? Vate, in ne kam proč od tebe?«

»Vame, ja,« je Tine prikimal, čeprav ga je vprašanje presenetilo. »V to sem prepričan, ker me je ob tem grozno zabolela glava, kot če bi me nekdo s sekiro naravnost med oči.«

Andrej se je zamislil. Tega še ni nikoli slišal. Vsak mu je povedal, da je meglico nenadoma odneslo proč, sam pa je ostal v temi. Tako so pripovedovali celo tisti, ki so jih uspeli povprašati o tem, ko so že bili predaleč v svojem umu, da bi jih lahko potegnili nazaj v realnost. To je bila vsekakor posledica tega, da je vodil sprejemanje Daru Kovač. Druge razlage ni poznal. Spraševal se je le, kaj to pomeni. Ko ga je Tine presenetil z izjavo:

»To rdečo meglico vidim celo sedaj.«

»Kaj?« je Andreja šokiralo. »Vidiš jo sedaj, ko imaš zaprte oči?«

»Ja. Tako nežno potuje sem in tja, gor in dol, okrog in nazaj. Vendar je to verjetno le posledica tega, kar sem videl prej.«

»Kakšne občutke ti to zbuja?« je Andrej vprašal, ko se je zbral.

»Mir. Zaznavam jo kot tisto pomirjujočo tišino. Ko zapustiš učilnico polno sošolcev, ki so vso uro čebljali kot čebele, še hujše, pravzaprav, in končno pustiš njihovo brnenje za sabo. Kot, ko če ugasneš radio, ki je ves čas potuhnjeno hršel pod sicer dobrim signalom. Tako.«

»Okaj. Verjetno je edini način, da ugotovimo, kaj to pomeni, to, da odpreš oči. Vendar ti moram vseeno še nekaj razložiti. Vsi ljudje, ki jih je odkril oče, so v svetu, med vsemi rečmi videli rdečo meglico. Verjetno ravno tako, kot vidiš ti. Videli so, kako vpliva na nekatere dogodke, kako deluje. To jih je spravilo tja. In tvoj oče se ukvarja s tem. Ne z nadzorom meglice, ampak z uporabo Daru za boj proti nekaterimi ljudmi.«

»Pri meni je nekaj drugače,« je Tine z zaprtimi očmi mirno dejal. »In ne to, da si moj boter. Neko odstopanje je, kajne?«

»Kako veš?«

»Ne vem,« je Tine iskreno dejal. »Nekako čutim. Morda v tvojem glasu ali samo besedah. Ne vem.«

»Prav imaš. Res je nekaj drugače. Drugi so videli meglico le, ko so imeli odprte oči ali pa so sanjali. Zakaj jo vidiš ti tudi tako, ne razumem.«

»Ker je v meni,« je Tine mirno rekel. »Šla je vame. To sem lahko videl. Lahko odprem oči? Verjemi mi, da se mi ne bo zmešalo. Meglico opazujem sedaj že nekaj časa in mi ne bo škodovala. Krožila je okoli mojih podob v glavi in spominov. Ne bom se prestrašil, če jo vidim poleg tebe.«

Andrej je s težkim srcem dejal, da lahko. Ni mogel pomisliti, kaj bi bilo, če bi bilo prekmalu. Enkrat se mu je to zgodilo in se je še vedno počuti slabo ob reakciji Darovanca.

Tine je počasi in previdno odprl oči. Mislil je, da bo njegov pogled bolj šokanten, a na njem ni bilo ničesar, kar bi ga tako presenetilo, da bi znorel. Takoj je razumel, kaj je rdeča meglica. Videl jo je prej in videl jo je sedaj. Bila je tiha sila, ki je krožila in potovala po njegovi sobi. Bilo mu je nenavadno – videl je lahko meglico in videl je lahko skozi njo, kot da je ne bi bilo tam. A je bila.

»To je tisto, kar je obnorelo druge?« je presenečen vprašal. »Ta prečudovit pogled vsega sveta?«

Andrej mu je prikimal in dodal, da to ni vse:

»Ljudje niso znoreli le, ker so jo videli, ampak ker so videli, kako vpliva na reči, na dogajanje. Nekdo mi je povedal, da je videl, kako se je neko dekle pred prečkanjem nenadoma ustavilo. On je videl, kako se je pred njo nabrala meglica in ji zaprla pot, sama pa je rekla, da ni mogla stopiti na cesto, ker se je spomnila na svojega bratca in je zato za trenutek kar obstala.«

»Lahko te ustavi?« je Tine presenečeno dejal. »Torej bi lahko recimo iz moje omare tudi vrgla knjigo?«

»Verjetno, če bi to hotela.«

»Naj poskusim,« je Tine tiho dejal in pogledal svojo knjigo, ki je stala na polici med Atlasom in učbenikom za angleščino.

»Poskusiš kaj?«

Andrej je odgovor dobil takoj. Vendar ne iz Tinetovih ust. Za sabo je zaslišal top zvok. Zvok padca knjige na tla. Stresel se je, nato pa obrnil. Zmedeno je pogledal Tineta in ga previdno vprašal:

»Ne reci mi, da si to naredil ti!«

»Ne jaz,« je Tine odkimal. »Meglica, ki je v meni, je odplapolala tja, jo prevrnila in se nato vrnila vame.«

Andrej je obstal z odprtimi očmi, Tine pa se mu je samo smehljal. Vedel je, da tega ni naredil še nihče. Enostavno vedel je.

»Nekaj Darovancev, ki so postali tudi agentje v Agenciji, lahko okoli sebe oblikujejo šibko polje in ustavijo recimo naboj ali ljudi, to pa je vse.«

»Oni uporabijo meglico, ki jo zberejo iz okolice, jaz pa uporabim sebe in meglico v meni,« je Tine mirno dejal in se nasmehnil botru.

»Zakaj imam občutek, da ti glede tega nimam povedati ničesar več, razen to, da tega ne uporabljaj preveč. Komu drugemu morda ne bi bilo všeč.«

»Recimo tistemu, ki je preusmeril tok vame,« je Tine mračno pogledal botra, ki je odprl svoje oči. Tine je nekako čutil tudi to. »Kdo je?«

»Marko Kovač. Tudi on ima Dar.«

»Vem. Vendar ga izkorišča v slabe namene.«

»Res je.«

»Morava ga najti!« je Tine nenadoma odločno dejal in hitro vstal.

 »Kovača ne bova iskala!« je Andrej ostro dejal in tudi sam vstal. »Ne moreva, ker ne bi prišla do njega neopažena. Sploh pa je on stvar Agencije.«

»Ne njega,« je Tine odkimal. Andrej je v njegovem obrazu videl, da je stvar resna. »Tistega, ki mu je Dar bil namenjen, ampak je bil preusmerjen od njega. Res je, da ne vidi rdeče meglice, a vseeno doživlja hudo bolečino. Res hudo.«

Andrej mu je prikimal in se z njim takoj strinjal. Vendar je tačas, da se je Tine preoblekel, svojemu bratu šel hitro razložiti nenavadnost tega pojava. Čez pet minut je Tine že rekel adijo staršema in sestri in skupaj z Andrejem začel koristno uporabljat svoj Dar. Vendar se ni zavedal, da jih vidi zadnjič.

Andrej ga je peljal nazaj v center Agencije. Tine je namreč dejal, da sicer zaznava, kje bi ta človek lahko bil, vendar ni mogel reči takoj kar: »Pojdi tja, tja, tja in tja,« edini računalnik, ki bi mu pri lahko pomagal, pa je bil prav tam. Zato je Tine takrat tudi prvič videl center Agencije, globoko pod zemljo v Celju.

Nadaljevanje ...

IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 1.poglavje (I) / 2

Prejšnji del ...

Dvanajsti dan v mesecu marcu je bil presenetljivo lep dan. Pomlad se je končno oglasila s toplim soncem, toplim vetrom in živo zelenimi travniki. Zaradi tega so vsi mladi ponoreli, ko so se vračali domov.

Janez Mavrič je mirno sedel v svoji delovni sobi, zadovoljen, ker je vse šlo po načrtih. Dopolnil je štirideseto leto, njegov starejši sin je končeval osnovno šolo, hči je pokazala neverjetno sposobnost obvladanja računalnika, njegova žena pa je mirno gospodinjila in ni ničesar spraševala. To je bilo jasno zakaj – vse je vedela.

Njegova Agencija, ki jo je pred leti ustanovil, je napredovala in se širila. Verjetno se nikoli ne bi razširila do takšne razsežnosti, kot se je, če ne bi pred tremi leti kot psiholog prišel do neverjetnega odkritja. Preučeval je skupne lastnosti nekaterih duševno norih ljudi po vsem svetu in na njih odkril skupno lastnost. Niso se poznali, ničesar niso imeli skupnega, a so vseeno vsi videli enako – rdeči vij svetlobe, ki je nenadzorovano in brez kakršnega koli vzorca valoval med ljudmi in vsemi rečmi. Takrat je bila Agencija že v polnem zamahu in skrivaj pomagala policiji in nagajala kriminalcem. To je za nekaj časa odrinil in predal vodstvo bratu, ko pa je prišel do odkritja in se zavedel odkritja, je znanje prenesel v Agencijo. Nato se je lotil svojega sošolca Marka Korena, ki je v teh letih postal nevaren kriminalec. In sedaj je Andrej ugotovil, kako je postal tako uspešen – imel je Dar.

Na računalniku je pregledoval poročila včerajšnjih akcij, ko mu je začel utripati signal, da je na zvezi Andrej. Kliknil je utripajočo ikonico desno spodaj in pred sabo zagledal zaskrbljen obraz svojega tri leta mlajšega in neporočenega brata.

»Kaj je narobe?« je takoj vprašal, ker je poznal ta obraz že celo življenje.

»Koren je odkril našega vohuna,« je Andrej grenko dejal.

Pred meseci so v njegovo organizacijo vtihotapili enega najboljših vohunov, ki jih je obveščal o vsem, kar je preizkušal Koren.

»Kako veste?«

»Ker nam je skoraj pred vrati pustil njegovo truplo.«

Janez je prikimal in se za trenutek tiho zamislil. Vedel je, da bo tako, če ga odkrijejo, tveganje pa je poznal tudi vohun.  

»Glede tega ne moremo ničesar,« je Janez dejal z žalostnim privdihom.

»Pravzaprav me to še najmanj skrbi. Skrbi me njegovo zadnje sporočilo.«

»Zakaj?«

Andrej je globoko vdihnil in tiho dejal:

»Kovač je očitno delal hude poskuse o nadzorovanju, kdo dobi Dar. Menda je odkril način, kako preusmeriti proces tako, da Dar dobi oseba, ki jo izbere in označi on osebno. Vendar ne ve, če bo delovalo in kakšne posledice bi to prineslo tej osebi. Ali tisti, ki bi morala dobiti Dar.«

»Namerava to preizkusiti na nekom?«

»Kolikor lahko razberem iz poročila, namerava prav to. Vendar ne na katerem izmed njegovih privržencev, čeprav bi bilo prostovoljno. To namerava preizkusiti na civilistu.«

»Moj bog!« je vzkliknil Janez, Andrej pa mu je pokimal.

»To je lahko kdorkoli – ti, jaz, predsednik, vojaški poveljnik. In ne vemo, kdo je.«
»In bi lahko izvedeli le, če bi nam Kovač to zaupal. Torej te informacije nikakor ne moremo dobiti. Še kaj?« je Janez mirno vprašal in pričakoval konec pogovora. »Pravzaprav je še nekaj,« je Andrej tiho prikimal. »Nekdo je vdrl v naš računalnik.«

»Kaj!?« je Janez presenečeno vzkliknil: »Kako je to možno? Komu je to uspelo?«

»Kaj misliš?« je Andrej ostro pogledal svojega brata.

»Kaj je iskal?«

»To ti ne bo všeč,« je Andrej mirno dejal. »Brskal je po tvoji osebni datoteki.«

»Torej je končno ugotovil, kje živim,« je grenko prikimal. Pomislil je, da je danes res en čudovit dan, ki pa se bo klavrno končal. Obšla ga je zla slutnja.

»Kar bo, pač bo!« je vdano in hkrati odločno vzkliknil. Nič ni mogel. »Upam sicer, da ne bo hotel narediti kaj moji družini.«

Andrej mu je tiho prikimal. Oba z bratom sta vedela, da verjetno namerava prav to, a jima je bilo to pretežko izreči.

Andrej se je odjavil z linije, Janez pa je še nekaj minut nadaljeval z branjem poročil. Ustavil se je šele, ko je zaslišal svojo mlajšo hčer priti domov. To je običajno pomenilo, da bo čez nekaj časa prišel še Tine, nato pa je sledilo skupno kosilo. Običajno.

Njegova žena je že imela na mizi pripravljene krožnike, ko je Jerneja povedala, da Tineta še ne bo takoj domov. V šoli ji je namreč povedal, da bo malo pozen, ker je šel s sošolci v trgovino.

»Ampak jaz mislim, da to ni res in gre samo nekam skupaj s tisto punco, Katjo,« se je Jerneja zagovorila, v trenutku, ko se je slišala, pa se je hitro ugriznila v usta. Starši naj ne bi vedeli, da ima Tine že punco.

»Prosim?« je previdno vprašala sicer razumevajoča mama in Jernejo strogo pogledala. »Ima Tine dekle?«

Jerneja je tiho prikimala, čeprav je vedela, da ji bo brat zameril. Vendar je vedela, da je že šla predaleč.

Starši običajno niso bili strogi, vendar je mati zahtevala samo eno – hotela je vedeti vse in to takoj, ne šele čez nekaj časa. To je pomenilo ocene, prijatelje in, kakor je sedaj ugotovila, tudi to, zmenke. Kazen je bila mila za majhne prestopke, a za takšne ne. Tine je lahko zato pričakoval precej strog pogled in kazen.

Kosilo so pričeli brez njega in nikogar ni čudilo, da so ga brez njega tudi končali. Njegov ˝malo bom pozen˝ se je zavlekel za celo uro in pol, ko je končno prišel domov. Jerneja je bila v sobi in ga ni mogla opozoriti, vendar je sam takoj ugotovil, da ga je izdala, ko je zagledal stroge poglede svojih staršev.

»Izdala me je, kajne?« se je tiho vdal in mirno vprašal, mati pa mu je prikimala.

»Saj bi povedal, pa nisem mogel še ničesar reči. Ker ni bilo ničesar,« se je poskušal izmazati, a sam ni vedel, kaj je povedal.

»Vseeno!« je oče strogo dejal. »Moral bi nama povedati, s kom se družiš in kako!«

Tine je bil naveličan tega. »Zakaj?« je ostro rekel in trdo pogledal očeta. Janez je takoj vedel, da je ta pogled podedoval od njegovega očeta. »Naveličan sem tega, da vaju tako skrbi, da vama moram sporočiti vsak korak. Občutek imam, da čisto vsakogar, ki ga naključno srečam na cesti in mu rečem, dober dan, preveriš. Kot da ne morem skrbeti sam zase!«

»Tine,« je oče mirno rekel, da bi ga pomiril, a ni pomagalo. »Na svetu je preveč, da bi lahko poskrbel sam za vse.«

»Saj ne govorim o celem svetu. Govorim le o našem majhnem kraju z nekaj tisoč prebivalci in eno šolo. Ne govorim o tvoji skrivnostni službi, o tem, kaj se dogaja v glavnem mestu, ampak o tem našem malem zakotnem kraju, kjer se le redkokdaj zgodi kaj omembe vrednega.«

Tine se je razburil in zato govoril jasno, glasno in odrezavo. Običajno je bil miren, vendar je bil zelo odločen in se vedno boril za svoje lastno mnenje. Ko mu je prekipelo, se je spustil iz vajeti in postal tako divji kot sedaj.

Janez je onemel. Prvič je videl svojega sina tako razburjenega in ni mogel razumeti, kaj ga je pičilo. Sploh ga je presenetila omemba njegove službe, ki je bila v družini nekakšna prepovedana tema. Niti najmanj ni vedel, kaj naj naredi sedaj.

Zato mu je priskočila na pomoč njegova žena.

»Prav, umiri se,« je dejala z materinskim čutom, kar je Tineta dejansko pomirilo. »Raje se usedi za mizo in nama boš, medtem ko boš kôsil, povedal, kdo je. Prav?«

Tine je prikimal, odvrgel svojo torbo v kot, kakor vedno, in se odpravil v kuhinjo. Vendar do tja ni prišel. Pod podboji vrat ga je zajela neka nenadna sila, da se je moral opreti na vrata in se ustaviti. Oče, ki ga je videl, je hitro skočil, da bi ga ujel, če bi padel, a to ni bilo potrebno. Tine se je ob robu vrat spustil na tla in počenil. Vendar se tega ni zavedal ali videl. Videl je vse kaj drugega.

Zajel ga je nenaden občutek, kar je kasneje lahko opisal le, kot da bi vanj porinili ves svet in ga nato razstavili, da bi prišli nazaj do njega. V želodcu je začutil ogromen pritisk, ki ga je čutil kot neko gmoto.   Pred očmi se mu je zvrtelo in hotel jih je zapreti, a jih nikakor ni mogel. Kasneje je dojel, da je v resnici zaprl oči v trenutku, ko se je dotaknil lesa. Pred očmi so mu zaplesale zvezde. Ne takšne, kakršne je videl vsak v risankah ali na nebu, ampak bleščeče rdeče pike, ki so vedno bolj žarele. Ne pred njemu, pač pa za njemu. Objela ga je črna meglica, ki pa se je preko modre, rumene in nazadnje oranžne postopoma spreminjala v rdečo. Meglica je krožila okoli njega, ustvarjala vrtinec vetra, nato pa izginila v njegovi glavi.

Nadaljevanje ...

IGRA ŽIVLJENJA, epilog / 1

Svet ni le to, kar vidimo. Kar nas obdaja, kar otipamo, kar čustvujemo. Svet je to in še več. Svet je pod nami, nad nami in med nami. Svet je sila, katere le delček vidi večina ljudi in živi. Živi in upa. Živi in upa in verjame. Verjame, da je to vse.

A kako je s tistimi, ki vidijo? S tistimi, ki čutijo vse – kar je pod, nad in med nami? Kaj je s tistimi, ki živijo z resnico, s svojimi zmožnostmi videti vse? Kaj je s tistimi, ki jim je po neki neznani volji bilo dano vse to videti? Kaj je s tistimi z Darom, ki pa je zanje najhujša nočna mora in ovira živeti in upati in ljubiti? Lahko živijo ali znorijo?

nadaljevanje ...