Alarm se ni vklopil
zaradi Agencije. To pa je bilo edino, kar je lahko razumel iz vse
zmešnjave, ki je nastala. Vendar ga pri razumevanju ni motila samo
zmešnjava, ampak tudi slutnja, da se je zgodilo nekaj groznega.
Nekaj res groznega.
Andrej ni mogel
verjeti, ko je zaslišal alarm. Signal, ki se je vklopil, ni bil
klasičen in ni pravil, da je v nevarnosti glavni sedež Agencije. To
je bil alarm Janezove hiše. Zakaj se je vklopil?
Sestanek se je takrat
že končal, agentje so se že bližali letališču, Andrej pa je
odšel še v direktorjevo pisarno napisat poročilo o Tinetu,
njegovem daru in o nenavadnosti tega. Zato je takoj lahko pogledal na
računalnik, kaj je razlog za alarm. In ravno zaradi tega, kar je
kazala slika, ga je srce močno zabolelo. Spraševal se je, kako to
pojasniti Tinetu.
Črv je bil drugi, ki
je razumel, kaj prikazuje slika na njegovem računalniku. Takoj, ko
je slišal alarm, je namreč odprl povezavo, ki je prikazovala stanje
direktorjeve hiše ali, bolje, njenega posebnega naprednega
varnostnega sistema. Takoj je dojel, kaj se je zgodilo, in skoraj v
istem trenutku zaprl povezavo. Poleg njega je sedel Tine in tega
vsekakor ni smel izvedeti na takšen način. Tine se je sicer že
obrnil proti njemu, vendar ga ni niti uspel vprašati, kaj alarm
pomeni, ker je med njiju treščil Andrej in Tinetu dejal, naj gre z
njim. Medtem je Črvu še hitro in tiho ukazal, naj tja takoj pošlje
ekipo. Črv je pokimal, Tine pa je zmedeno šel za Andrejem v
pisarno.
»Nekaj groznega se je
zgodilo, kajne?« je počasi, a umirjeno vprašal, ko se je usedel
nasproti njega v še en udoben črn usnjen naslonjač. Previdno ga
je pogledal in Andrej je iz njegovega pogleda prebral, da se že
zaveda, da bo novica spremenila njegovo življenje. Da je raje še ne
bi slišal, a se dobro zaveda, da mora takoj izvedeti resnico.
»Tine,« je Andrej
mehko dejal in se pripravil, da bo lahko izrekel najtežje besede, za
katere je upal, da jih nikoli ne bo. Poleg tega so močno bolele tudi
njega. »Tvoj oče je v vašo hišo dal nastaviti poseben varnostni
sistem, da bi jo vsaj nekako zavaroval, če bi Kovač kdaj izvedel
njegov naslov. Ravno danes smo imeli vdor in Kovač je izvedel njegov
naslov. Ta alarm pa se je vklopil, ker je Kovač z nečim posegel
vanjo.«
»Kako?« je Tine ostro
vprašal. Vedel je, da Andrej uvinkari, da bi mu bilo lažje, a mu ni
bilo všeč. Občutek je imel, da mora izvedeti takoj. Jasno in
glasno.
Andrej ga je razumel, a
sam ni mogel izreči besed. Zato si je vzel nekaj časa in tiho
dejal:
»Ko se je alarm
vklopil, sem preveril zakaj. To lahko stori le nekaj ljudi tukaj.
Slika mi ni prikazala ničesar.«
Tinetu je ton njegovega
glasu povedal, da se v teh besedah skriva grozljiva resnica, vendar
ni rekel ničesar, ampak je mirno gledal svojega strica in čakal na
pojasnitev.
»Varnostnega sistema
ni več, Tine. Alarm se je vklopil ob njegovem uničenju, ta pa je
lahko bil uničen le na en način. Hiše ni več, Tine. Kovač je
nanjo poslal bombo, ko so bili v njej trije ljudje.«
Tine je za trenutek
obstal in ni pokazal nikakršne reakcije, zato ga je Andrej mirno
poklical. Vendar ni dobil odgovora. Tine je samo dvignil roko in mu
pokazal, da je razumel, in da je bolje, da za nekaj časa ne reče
ničesar. Nato sta za nekaj trenutkov obstala v tišini, oba zatopljena
v svoje misli; Tine je mirno sedel na stolu s poveznjeno glavo
podprto z rokami in zaprtih oči; Andrej je obsedel tako, kakor je
bil prej – naslonjen na mizo, zagledan v Tineta.
Ko so ti trenutki
minili in si je Tine končno lahko uredil misli, da je bil sposoben
reagirati še kako drugače, je odprl oči in zopet pogledal strica.
Andrej je lahko v njegovih očeh videl solze. A tega ni pokazal.
»Greva tja,« so bile
edine besede, ki sta ju spregovorila med seboj, dokler se nista
pripeljala nazaj do mesta, kjer je še pred nekaj deset minutami stal
Tinetov dom.
Tam so že bili
gasilci, policisti in reševalci, prav tako pa je med njimi stal bel
neoznačen kombi, ki je bil v lasti Agencije. To je bila ekipa, ki jo
je poslal Črv, vanjo pa je vključil tudi sebe. Poleg tega so se
okoli njihove ograje gibali tudi razni firbci, katere je Tine poznal
– bili so njegovi sosedje.
Andrej se je brez težav
lahko zapeljal na ograjeno dvorišče, saj je policistu, ki je
zapiral vhod vanje razložil, kdo sta. Do njiju je takoj stopil drug
policist, ki pa ni nosil uniforme in je bil detektiv, ki so ga
poslali sem. Ko sta izstopila, se jima je predstavil, saj so mu že
povedali, kdo sta. Pojasnil jima je, da je odjeknila močna
eksplozija in je zaradi nje vsa hiša popolnoma uničena. A na koncu
je izjavil nekaj, kar je ob presenetilo in jima postavilo zelo
pomembno vprašanje:
»Vaša nečakinja
oziroma sestra je prišla že pred nekaj minutami in je trenutno pri
reševalnem vozilu.«
»Kaj?« je Tine glasno
vprašal. »Jerneja je živa?«
Policist je bil
presenečen, ker Tine tega ni vedel, vendar jima je vseeno pokazal,
kje je in odšel dalje.
»Rekel si, da so bili
v hiši trije ljudje,« je Tine vprašal Andreja. »Če se računalnik
ni motil, kdo je tretja oseba?«
Andrej ga je zmedeno
pogledal, saj tudi sam ni mogel verjeti. Vendar je vedel, da se
računalnik ni zmotil. Edina njegova napaka je bila, da je tokrat lahko
alarm postal prepozno, ko sta hiša in varnostni sistem že bila
uničena. Zato je lahko svojemu nečaku povedal le to, da tudi sam ne
razume.
Skupaj sta odšla proti
reševalnem avtomobilu, katerega jima je pokazal policist. Takoj sta
zagledala resnično pretreseno Jernejo. Bila je objokana in v šoku.
Komaj se je zavedla, da ima pred sabo svojega brata. Vendar jo je
ravno to osrečilo in ji dalo vsaj kanček upanja. Sesulo se ji je
vse, kar je do sedaj vedela in poznala, a imela je še svojega brata.
Zato je s sebe vrgla odejo, se vrgla bratu okoli vratu in mu tiho,
napol v solzah, vprašala, ne pričakujoč kakršnegakoli odgovora,
kaj se je zgodilo.
Tine ji ni ničesar
odgovoril. Kaj bi ji sploh lahko rekel? Da je njuna starša umoril
človek, ki ga je lovila Agencija, ki je bil večni očetov
sovražnik. In ki je bil kriv za to, da je lahko on sedaj videl rdečo
meglico, ki se je prelivala skozi ruševine njunega doma? Ona ni
vedela o tem ničesar in takoj je ocenil, da bo bolje, da tudi ne
zve. Vsaj ne zdaj in ne tako, čeprav vsekakor od njega.
»Jerneja?« jo je
Andrej mirno poklical, da je spustila Tineta in ga pogledala. »Kako
to, da nisi bila v hiši, ko … ko se je zgodilo?«
»Sošolka me je
poklicala, da potrebuje nek zvezek, in če ji ga lahko prinesem. Bila
sem na pol poti do nje, ko sem zaslišala eksplozijo, ne vem pa
točno, zakaj sem se obrnila in šla pogledat.«
»Verjetno si dobila
enak občutek kot jaz,« je Tine tiho dejal in se spraševal, kako
naj jo vpraša, kdo je tretja oseba. Vendar ga je prehitel Andrej.
»Tvoj oče je imel
poseben varnosti sistem, Jerneja. Ko se je to zgodilo, so bili v hiši
trije ljudje? Se ti morda sanja, kdo bi lahko bil?«
Jerneja je takoj
doumela, kaj je Andrej povedal glede varnostnega sistema, vendar ni
razumela, kdo bi lahko bil v njihovi hiši. Vsaj za nekaj trenutkov
ne. Nato se je nenadoma nečesa domislila, prebedela in se odmaknila
za en korak nazaj. Tine se je že ustrašil, da bo omedlela in je
stopil proti njej, a je dvignila roko in mu nakazala, da je v redu.
Nato pa tiho dejala:
»Ko sem odhajala, sem
slišala mami, kako se je pogovarjala z nekom preko tvojega telefona.
Pozabil si ga na mizi, zato se je verjetno oglasila.«
»S kom je govorila?«
je Tine mirno rekel. Zadržal je ostrino, ki bi jo v normalnih
okoliščinah vsekakor dodal.
»Nisem prepričana,«
je Jerneja odkimala z glavo, a dodala: »Vendar mislim, da je bila
Katja.«
Tine se je v trenutku
spomnil na Katjo, na katero je zadnjih nekaj ur skoraj pozabil. Ko se
je le nekaj ur nazaj odločal ali naj tvega in gre z njo ali naj
odide domov, se je odločil za tveganje. Starši bi mu verjetno kmalu
odpustili, s Katjo pa se je imel super. Vendar sta se res zmenila,
daj ga popoldan pokliče, svoj telefon pa je resnično odložil kar
na mizi in ga tam tudi pozabil. Njegovo mamo je gotovo zgrabila
radovednost, ko je njegov telefon začel zvoniti, na ekranu pa se je
pojavilo Katjino ime. Vendar, da bi Katja prišla k njim?
»Ko bi le lahko
izvedel, kaj sta se pogovarjali,« je v želji tiho dejal, a ga je
Andrej slišal. Dregnil ga je in mu dejal, da mu mora nekaj povedati.
Njegov oče je njegov telefon povezal z Agencijo. Ko je videl šokiran
obraz je mirno dejal, da ga je hotel samo zaščititi.
»Zaščititi?« je
Tine nervozno vprašal. »Zaščititi me je hotel pred vsem, kar se
dogaja okoli mene? Ne, enostavno je hotel voditi moje življenje.«
»Ne, Tine,« je Andrej
mirno odkimal z glavo: »Hotel te je zaščititi pred tem, kar se je
danes zgodilo.«
»Torej ne bi nikoli
izvedel za Agencijo?« je Tine obtožujočim glasom dejal.
Andrej je odkimal:
»Ravno nasprotno. Tvoj
oče ti je nameraval povedati in ti predati vajeti, ko bi bil pravi
čas. Vendar ne tako kmalu. Res ti je hotel povedati za vse, vendar
se moraš strinjati z mano, da stvari, ki si jih izvedel danes,
vsekakor ne bi razumel na takšen način, kot si jih, če bi ne …
Čakal je na pravi čas, do takrat pa vaju je želel oba zaščititi.«
»O čem se vidva sploh
pogovarjata?« je zmedeno vprašala Jerneja in ju opozorila, da ju
posluša. »O kakšni Agenciji govorita? In kaj vse si danes izvedel?
Kam sta se sploh odpeljala?«
Tine je pogledal svojo
mlajšo sestro. Kdaj je priznal, da je v nekaterih stvareh res boljša
kot on, recimo v računalnikih, a je vseeno bil njen starejši blat.
Čeprav nevede je počel prav to, kar je počel oče z njim – jo
ščitil in varoval. In zato ji vsega ni nameraval povedati tako in
zdaj.
»Brez skrbi,« se ji
je nasmehnil in jo prijel za roko. »Vse ti bom razložil, samo ne
zdaj. Za danes se je zgodilo že tako preveč.«
Ampak, je dneva res
konec? Očitno ne, kajti do njih je prišel detektiv, ki je proučeval
dogodek.
Tine je najprej
pomislil, da tega človeka pozna, ker mu je deloval tako domače.
Vendar je detektiv Rojak tako deloval vsakomur, še zločincem, ki
jih je strpal v keho. Bil je srednje visok mož srednjih let. Njegova
postava je bila rahlo okrogla, vendar bi Tine lahko stavil, da lahko
še vedno teče kot njegovi mlajši kolegi, enako pa je z njegovo
močjo. Njegov obraz je bil rahlo okrogel, s prijaznimi velikimi
rjavimi očmi, potisnjenih globoko pod obrv. Nosil je majhno bradico
in kratke brke, v katerih se je že bleščala sivkasta barva.
Njegovi lasje so bili kratko pristriženi, prav kakor med brki, pa je
kostanjevo barvo poživljala srebrnina. Kar je večina njegovih
vrstnikov opazila na njegovih laseh je bilo to, da niti malo ni bil
plešast, plešavost pa se ni niti napovedovala. Imel je goste močne
lase. Njegov nasmeh je bil širok, vendar rahlo žalosten. Situacija
res ni dovoljevala drugega, vendar je Tine pomislil, da je njegov
nasmeh topel in pomirjujoč.
»Žal mi je, za kar se
je zgodilo,« je iskreno dejal vsem trem, jim podal roko in se jim
predstavil. »Vendar vas vseeno moram postaviti nekaj vprašanj.
Najprej to, kje ste bili v času dogodka.«
Jerneja mu je prva
mirno začela pripovedovati svojo zgodbo, da je nesla zvezek sošolki,
Tine pa je medtem neopazno pogledal Andreja. Res ni vedel, kaj lahko
reče. Vendar mu je Andrej mirno prikimal, češ, da bo on govoril.
»Midva sva bila takrat
v Celju,« je mirno dejal.
»Res?« je detektiv
pogledal oba. Tinetu se nenadoma niti ni več zdel tako domač in
prijazen. Preveč je bil sumničav.
»Res. Jaz sem moral
iti nekaj iskati v svojo službo, Tine pa je šel z mano, ker sva
nameravala iti skupaj ven na pijačo. Saj veste, pogovori med stricem
in nečakom.«
»Res? In o čem sta
nameravala govoriti?« je detektiv pogledal fanta. Hotel je, da mu on
pove.
»Preden sva odšla,
sem imel s starši manjši prepirček. Glede deklet.«
Tine je ohranil mirno
kri in povedal približek resnici. Vsaj del približka. Vendar ga je
njegova mirnost pri odgovarjanja osvobodila sumničavega pogleda
detektiva. Možak mu je popolnoma verjel.
»Samo še eno
vprašanje imam,« je dejal in pogledal vse tri. »Bi mogoče kdo
vedel, kdo bi lahko storil to? Sta imela vaša starša kakšne
sovražnike?«
»Ne da bi vedel,« je
Tine mirno odkimal, prav tako pa sta odkimala še njegova sestra in
stric. Vse kar mu je ostalo.
Detektiv se jim je
zahvalil za pomoč, nato pa jim je dovolil odhod. Vendar so se vsi
vprašali, kam naj sploh gredo. Andrej je imel stanovanje v Celju, ki
je bilo predaleč, tukaj pa prav tako niso imeli sorodnikov. Edino,
kar jim je ostalo, je bil majhen hotel. Vendar niso šli tja, ampak
do belega kombija Agencije, ki je stal blizu prvih razbitin.
Kombi je bil nabit z
razno opremo. Črv je sedel za enim izmed računalnikov in analiziral
celotno področje. Hotel je izvedeti, kako natančno se je to
zgodilo, in če so ostale kakšne sledi, ki bi lahko povezale to
nesrečo z Agencijo in s Kovačem. Če so bile, jih je bilo potrebno
odstraniti.
»Hej, fant!« je Črv
pozdravil Tineta, z glasom pa je prikazal, da mu je žal.
»Si že kaj našel?«
je Andrej mirno vprašal računalničarja, ta pa je odkimal.
»Kovač ni pustil
sledi,« je odkimal, vendar pa ni opazil Jerneje, ki je tako seveda
slišala, nikakor pa ni mogla razumeti. Zato je izjavila svoj
ogorčeni ˝kdo˝.
»Mala, pozabi, kar si
slišala,« je Tine nežno dejal sestri, vendar ni pomagalo. Jerneja
je slišala nekaj, zato je želela slišati vse. Tine ji je
zagotovil, da ji bo vse povedal, takoj ko pridejo nekam, kjer bodo
lahko sami, ker mora zdaj ugotoviti nekaj pomembnejšega.
»Kdo je bila tretja
oseba?«
»Ja.«
»Čakajta malo,« je
Črv posegel vmes. »Kaj ne veste, kdo je tretja oseba?«
»Očitno.«
»Kaj ni bila hčerka?«
»Ne,« je Jerneja
odkimala. »Še sem tukaj. Nisem bila v hiši, ko se je zgodilo.«
Tine je prisedel k Črvu
in mu mirno dejal, da želi slišati zadnji pogovor na svojem
telefonu. Črv ga je čudno pogledal, vendar mu ni ugovarjal.
Preklopil je nekaj programov in oken, pritisnil nekaj tipk in Tinetu
naročil, naj si da na ušesa slušalke, ki so visele na nasprotni
steni kombija. Tine ga je ubogal in pozorno prisluhnil.
Drugi niso slišali
pogovora, zato pa so pozorno opazovali Tinetov obraz, ki se je iz
istega razloga obrnil proč. Pogovor je trajal tri minute, ko je bil
končan, pa je Tine počasi odložil slušalke in se obrnil. Njegov
obraz je bil popolnoma bled.
»Mama je povabila
Katjo domov, da bi jo spoznala,« je počasi in previdno povedal.
Sklonil se je naprej na kolena in glavo naslonil na dlani. Čez nekaj
trenutkov pa je že vprašal Andreja, naj mu posodi telefon. Vzel ga
je, vtipkal Katjino številko in prisluhnil elektronski tajnici, ki
mu je povedala, da številka, ki jo je klical, trenutno ni
dosegljiva.
»Ni dosegljivo,« je
mirno dejal in se zbral. »Lahko izslediš, kje je bila nazadnje tale
številka?« Telefon je podal Črvu, ki je dejal, da se bo potrudil
in že delal na računalniku. Nekaj minut kasneje je na zemljevidu
utripal rdeč signal. Prikazoval je kraj, kjer so bili, čas, ki je
prikazoval zadnji signal, pa je kazal čas eksplozije.
»Moj bog!« je tiho
vzkliknil Andrej, Tine pa je v tem času zbežal iz kombija. Ni mogel
dihati. Tesnoba, ki ga je prevzela, mu je zaprla pot do zraka in pot
do razumnosti. Lahko je samo obstal in pokleknil na tla. Preplavila
ga je tesnoba, preplavila ga je žalost in preplavila ga je groza.
Globoko v sebi je verjel temu, kar je videl, vendar je njegova zavest
to zanikala.
Zagledal se je v
razbitine njegovega doma in se prvič resnično zavedel in sprejel
dejstvo, da to niso le to. To so razbitine njegovega življenja,
vsega kar je bil in je poznal. Ostala sta mu le sestra, stric in
njegov morilec. Ko se je spomnil na Kovača, je začutil novo moč –
maščevanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar