Prejšnji del ...
Agencija se je nahajala pod novim, luksuznem poslovnem poslopju, v katerem so imeli
prostore navadna podjetja v petih nadstropjih, ki so se dvigali proti
nebu. Videti je bilo še eno nadstropje, vendar tam ni bilo ne oken,
ne kakršne koli druge odprtine. Bila je garaža za Agencijine
helikopterje.
Stavba je imela dva
dvigala, a ju Andrej ni usmeril tja. Šla sta skozi prva vrata desno,
na katerih je pisalo, da je vstop nepooblaščenim prepovedan, kjer
je bil hodnik s tremi dvigali. V hodniku je sedel mlad in močan
varnostnik, ki je Andreja prijazno pozdravil. Ni vedel, kaj se dogaja
in kdo so ljudje, ki hodijo mimo njega, kakor ni vedel tudi kam
vodijo dvigala. Opravljal je svojo delo s prijaznim nasmehom. Poleg
njega in v dvigalih so bile tudi očitne kamere, ki so preverile
vsakogar, ki je prišel skozi vrata. Andrej se nanje ni oziral, odšel
v desno dvigalo, v njem vtipkal šestmesečno kodo, računalnik je
medtem preveril še njegove prstne odtise in glas, nato pa sta se
odpeljala nekaj sto metrov pod zemljo.
Glavna dvorana je bila
ogromna hala, ki je bila ločena s polprozornimi steklenimi stenami,
med njimi pa so se nahajale mize z računalniki. Okoli te dvorane so
bile razne sobe, ki so bile ločene s trdnimi stenami – nekatere
pisarne, skladišča, zasliševalne oz. pridrževalne sobe, sejne
sobe, soba z glavnim računalnikom, skladišča in laboratoriji. Vse
je bilo med sabo povezano z različnimi hodniki ali dodatno
zavarovano z elektronsko nadzorovanimi vrati, mrežami ...
Andrej je Tinetu hitro
pokazal hodnik, kjer so bile pisarne glavnih operativcev in
direktorjeva pisarna. To je bila pisarna njegovega očeta, vendar je
bil v njej večino časa Andrej. Ta je bil prvi za njim, čeprav je
bil uradno le aktiven agent. Vendar je imel vstop v pisarno, kjer je
nadomeščal Janeza.
Nato mu je hitro
pokazal še, kje se nahajajo sejna soba, skladišča in zadrževalne
sobe, ki so jim kratko rekli celice, čeprav to niso bile. Uradno jih
tako ali tako ni bilo, zato so bile to urejene sobe s posteljo, mizo,
kopalnico in drugimi drobnarijami. Tako se nihče ni mogel
pritoževati, če pa je bila oseba v njih nevarna, je bil nadzorovan
vsak njen korak, pohištvo pa je bilo trdno pritrjeno, nerazstavljivo
in nezložljivo.
Naslednja postaja in
njun cilj je bila soba z glavnim računalnikom. Tineta je spomnila na
ameriško sobo v Nasi, ki jo je videl po televiziji, kadar so kazali
izstrelitev ali pristanek kakšnega raketoplana. Bila je visoka in
grajena kot predavalnice. Vendar so bili višinski razmiki manjši in
vertikalni večji. Pred sabo je tako zagledal središče ogromnega
ekrana, ki je trenutno bil razdeljen na dva delujoča dela – eno je
bila neka satelitska slika, drugo pa zemljevid, na katerem so se
nahajale majhne rdeče pike. Kasneje je izvedel, da je ravno to bil
program za nadzor ljudi z Darom. Pred ekranom je bilo več vrst
nabitih s posameznimi mizami, računalniki in drugimi aparaturami, ki
jih ni poznal, vsaka vrsta pa je bila za dve stopnici višje od
prejšnje.
Andrej je popeljal
Tineta desno in nekaj vrst nižje, kjer so bili računalniki z
večjimi ekrani, trije stoli pred njimi pa so bili kraljevsko veliki
in, kot je kmalu tudi sam preizkusil, tudi kraljevsko udobni. Tu so
bili glavni računalniki, s katerimi so upravljali le najboljši
računalničarji. Prvi, ki je sedel najbližje na enem od tistih treh
stolov, je bil visok in kratko postrižen moški, ki je imel na nosu
par ličnih ozkih očal.
»Preverili smo izvor
zadnjega Daru,« je dejal Andreju, ko ga je opazil. Vendar ni opazil
Tineta. »Res je bil preusmerjen, vzrok za to pa je nekakšno
valovanje, ki je prišlo iz Kovačevega laboratorija. Najboljšemu
fiziku se niti malo ne sanja, kaj bi to lahko bilo.«
»Morda lahko izslediš,
kdo bi ga moral prejeti?« je vprašal Andrej in se usedel na prvi
prosti stol, Tinetu pa pomigne, naj se usede na tretjega, zadnjega.
»Vsekakor ne, čeprav
bi lahko uganil približni kraj. Seveda, če bi izračunal, kako bi
Dar potoval, če ga ne bi zmotilo valovanje. Vendar veš, da bi se
zlahka zmotil.«
»Potoval?« je
presenečeno vprašal Tine, računalničar pa ga je opazil.
»Ti si prav gotovo
Tine,« se mu je nasmehnil in mu podal roko. »Jaz sem Aleks, vendar
mi tule vsi pravijo Črv.«
Tine mu je podal roko
in ga pozdravil, ob tem ga pa vprašal kako to.
»Ti bom drugič
razložil, ker zgodba pravzaprav ni tako kratka. Samo,« je
presenečeno ugotovil, »presneto dobro izgledaš za nekoga, ki je
šele komaj prejel Dar. Nekateri si niso opomogli več dni, tako jih
je zadelo.«
»Oh, brez skrbi, da me
glava res grozno boli in me verjetno bo še kar nekaj časa.«
»Vseeno,« je Črv
prikimal.
»Kovačeva
preusmeritev je povzročila nekatere posebnosti,« je tiho dejal
Andrej. Vendar ga je Tine vseeno slišal. »Verjetno je ta le ena
izmed mnogih.«
»Kakšne?« je Črv
vprašal, ne Andrej ne Tine pa se temu nista čudila.
»Meglica, ali karkoli
je že,« je odgovoril kar Tine, »je v meni. Celo zdajle jo čutim,
kako potuje po meni.«
Črv je začudeno
pogledal, Tine pa je nadaljeval, vendar ne z govorom. Tipke na
tipkovnice so začele same delovati, kot bi jih nekdo pritiskal,
čeprav jih ni nihče, na ekranu pa so se izpisovale črke: Lahko
usmerim svojo meglico, če se dovolj skoncentriram. Tine. Črv je
sprva odmaknil roke, nato pa začudeno pogledal, Tineta, Andreja,
nazadnje pa še tretjega moškega, ki je stal za Tinetom in mirno
opazoval dogajanje. Na koncu je tiho, a jasno rekel:
»No, glede na tole sem
vesel, da je Kovač izbral nekoga, ki ni na njegovi strani. Ker če
bi to lahko počel on, Agencije in normalnega sveta ne bi bilo več.«
Tine je v njegovem
glasu lahko zaznal dve čustvi – spoštovanje in zaničevanje.
Čutil je, da je to eden izmed najmočnejših agentov v Agenciji z
Darom, prav tako pa je čutil, da spoštuje, kar zmore, čeprav tega
ne odobrava. Tine je vedel, da se sprašuje, kaj bo s tem počel
mulc, kakršen je bil on.
Agent je povedal svoje,
nato pa se obrnil in brez pojasnil, kdo je ali kaj si misli, odšel.
Andrej je Tinetu povedal, da je to Kristijan Kocan, agent z Darom, ki
je bil pri agenciji najdlje. Andrej mu je povedal, da je zelo
samostojen, a vase zaprt človek, ki pa je v resnici dobrosrčen in
prijazen, ko se končno le odpre.
Črv je vse mirno
poslušal, nato pa končno dregnil Andreja, zakaj je tako hitro
pripeljal Tineta. Saj ga ni motilo, vedel je, da bi se prej ko slej
zgodilo, da bi direktor zaupal svojemu sinu, ni pa razumel, zakaj
tako hitro.
»Najti moramo tistega,
ki mu je bilo preprečeno, da bi dobil, kar mu je bilo namenjeno.«
»Zakaj?«
»Ker mu moramo
pomagati,« je Tine tiho odgovoril, njegov glas pa je izražal
grenkobo. Črv je to zaslišal, utihnil in se raje lotil dela.
»Ne vem, kako bi to
lahko ugotovil,« je priznal. »Računalnik lahko zazna ljudi z Darom
in sproži alarm, ko se pojavi nov, tega, kar se je zgodilo danes, pa
ni mogel predvideti ali dokončno analizirati.«
»Mora obstajati
način,« je Tine tiho dejal. »Lahko ga čutim, vendar ne vem kje.«
»Lahko preverim, kje
se pojavljajo odstopanja v količini tvari.«
»Tvari?« je tiho
vprašal Tine, Andrej pa mu je pojasnil, da rdeči meglici, ki jo
vidi, rečejo tvar.
Črv je pritisnil nekaj
tipk, ekran pa se je spremenil iz navadnih črk in simbolov v
tridimenzionalno ponazoritev Zemlje. Vendar ne v klasičen satelitski
posnetek modre in zelene barve, ampak je bil planet ovit v rdeče.
»Vav!« je tiho
vzkliknil Tine. »Pa trdijo, da je Mars rdeči planet.«
»Saj to ni dejanska
barva,« mu je Črv hitro začel pojasnjevati. »Tako smo obarvali
meglico mi, saj jo tako vidite vi. Drugače se nam niti malo ne
sanja, če ta stvar sploh ima kakšno barvo. Ko je bil program
nastavljen, računalnik tega sploh ni znal predstaviti – na ekranu
ni bilo ničesar. Šele ko smo v našem satelitu vklopili poseben
filter, ki ga je Janez sestavil z analizami proučevanja ljudi z
Darom in njihovimi možganskimi signali, je računalnik pokazal tole.
Tole pa je pravzaprav to, kar vidiš ti, le da je globalno in imamo
dostop do te slike le redki. Prikazuje vso tvar na Zemlji, vso rdečo
meglico in zato tudi njene premike. Satelit tako lahko prikaže celo,
kako meglica potuje po tej sobi ali v središču Zemlje, kjer pa je
seveda najbolj zgoščena.
»Na podlagi prejšnjih
opazovanj in zapisovanj računalnik tako lahko zazna zgoščenost in
redkost tvari na določenem mestu. Ali bolje rečeno, spremembe na
teh mestih. Ker tvar v splošnem nikakor ni enakomerno razporejena.
Vendar pa nam ravno to omogoča nadzor nad ljudmi z Darom in nas
alarmira ob pojavu novega.«
Tine je tiho poslušal,
ko pa je Črv očitno prenehal govoriti in začel tipkati ukaze v
računalnik, da bi ta pričel z analizo, pa je končno vprašal, kaj
ga je težilo.
»Ima Kovač tudi
takšen program?«
Andrej in Črv sta se
tiho spogledala, Tine pa se je naredil, da tega sploh ni opazil.
»Ne vemo točno,« je
Andrej počasi, a iskreno odgovoril. »Njegovo zaznavanje in poskusi
temeljijo na njegovem videnju in razumevanju vsega tega. Vemo, da ima
nekje v vesolju tudi svoj satelit, vendar ga ne moremo zaznati ne s
klasičnimi pregledi, ne s temi. Nekako ga je uspel skriti pred
nami.«
Računalnik je skoraj
slišno dvakrat pisknil in opozoril, da je nehal analizirati. Na
rdeči predstavitvi Zemlje je utripalo kar nekaj modrih pik, nekatere
pogosteje, druge manj. Tiste, ki so hitreje utripale, so opozarjale
na večje spremembe in obratno.
»Treba bo pregledati
vse,« je pesimistično in skoraj že obupano spregovoril Črv, ko ga
je Tine prekinil.
»Ne, najprej se omeji
samo na Evropo.«
Črv je zopet pritisnil
nekaj tipk in z miško označil območje Evrope. Na njej je utripalo
enajst mest, najbolj divje pa tista, ki je ležala v Sloveniji. Tine
je takoj vedel, da je to on, prav tako pa sta se tega zavedala tudi
Andrej in Črv, le da tega tudi onadva nista omenila. Ostalih deset
mest je utripalo bolj ali manj in sicer ena v Londonu, ena nekje na
območju Rusije, dve na različnih mestih v Španiji, tri v Severni
Evropi, ena v Grčiji, ena v Milanu in ena v Berlinu.
Črv je pokazal na
Berlin in London, češ da sta ti dve posledica hudih nesreč.
»Kaj je s tejle v
Grčiji?« je Tine pokazal nanjo.
Črv se je s tipko
usmeril proti njej in dvakrat kliknil. Slika se je umaknila in
prikazala območje majhne koncentracije tvari na nekem otoku. Poleg
slike je bil prikazan graf gibanja tvari in bil najbolj nenavaden,
kar sta ga kdaj videla Andrej in Črv. Prikazoval je postopno
zviševanje koncentracije in to skoraj tako velike, da bi ga
računalnik označil za nov Dar, nato pa je krivulja v sekundi
drastično padla na skoraj popolno ničlo, kjer je vztrajala nekaj
sekund, nato pa se je začelo stanje zelo počasi normalizirati in je
normalizacija še trajala.
»Tale je pravi!« je
Tine zmagovalno rekel in nato hitro vprašal Črva, ali lahko poskusi
ugotoviti, katera oseba je to.
»Težko bo natančno
ugotoviti. Na tem mestu je precej ljudi, satelit, pa ne vem, če bo
lahko zaznal točno okoli koga se je to dogajalo.«
»Bova pa skupaj,« je
Tine odločno dejal in sedel še bližje ekrana. Zdaj, ko je vedel
približen kraj, je lahko zaznal v kateri smeri čuti tega človeka.
Moral se je le dovolj močno skoncentrirati, da je lahko Črvu
povedal, katero smer naj približa. In bolj kot se je bližal, lažje
mu je bilo. Dokler nista dobila natančno lokacijo te osebe in
poklicala Andreja.
»Dobro opravljeno!«
je presenečeno dejal in dal poklicati Kristijana Kocana. Trenutno je
bil on edini agent z Darom, ki se je nahajal v agenciji, zato se je v
trenutku odločil, da bo on šel po tega človeka.
»Ampak ... « je hotel
ugovarjati Tine, vendar mu Andrej ni pustil do besede.
»Dovolj si naredil.
Pravzaprav menim, da si v enem dnevu izvedel in doživel preveč in
to me skrbi. Zato ne greš. Poleg tega tvoj oče ne bi dovolil.
Mislim, da je čas, da greš domov.«
Tineta je Andrejeva
groba realnost za trenutek užalila, a jo je hitro pozabil. Vedel je,
da ima prav in bi on storil enako, če bi bil na njegovem mestu. Zato
je le tiho prikimal in se sesedel nazaj v svoj udobni naslonjač.
Andrej je tiho odšel v
sejno sobo, ker je moral poslati ljudi po neznanca in vse urediti,
Črv pa se je posvetil nekim drugim analizam, ki jih je opazoval in
urejal že prej. Tine ga je tiho opazoval nekaj sekund, nazadnje pa
je njegov pogled pristal na glavnem skupnem ekranu, kjer je bilo
prikazano gibanje ljudi z Darom.
»Em, Črv?« je
uvidevno zmotil računalničarja. »Kaj bi smel malo pregledati, kdo
vse ima Dar?«
»Ja, seveda,« mu je
Črv odgovoril, ne da bi ga pogledal in mu dejal, da lahko sede za
naslednji velik računalnik, ki je bil prost. Tine se je do njega
odpravil kar s stolom in tistega, ki je bil tam, odrinil proč.
Premaknil je miško, da se je izklopil ohranjevalnik zaslona, ki je
prikazoval logotip Agencije (rdeči krog z belo črko A), in pogledal
na ekran. Vtipkati je moral svoje ime in geslo, vendar slednjega ni
poznal. Črv mu je zopet brez pogleda povedal, da naj vtipka svoje
ime, geslo pa pusti.
Tine se je znašel pred
ekranom, na katerem so bile majhne ikonice z različnimi imeni. Imele
so različne napise in zato tudi različne podatke: seznam ljudi na
strežniku, seznam trenutno delujočih varnostih programov, vloga za
vpis porabe denarja, zahteva po tem, zahteva po onem. Tine je hitro
našel, katero je iskal – nadzor Darov. Kliknil jo je in pred njim
se je odprla slika, kakršna je bila na velikem zaslonu. Pod njo je
bila ikona za seznam vseh ljudi z Darom, poleg tega pa ikona, ki je
pravila, da vsebuje seznam laboratorijev.
Tine je najprej kliknil
prvo in poiskal svoje ime. Pokazalo mu je, da se nahaja v Celju, v
Agenciji, poleg tega pa je utripala modra ikonica. Tine se je
spraševal, kaj pomeni, zato jo je pritisnil. Izpisal se mu je
podatek, kdaj je prejel Dar, ob kateri uri in posebnosti. Nekdo je
poleg tega že vpisal dva podatka: tvar se nahaja v njem (velika
koncentracija) in prejem povzročil Marko Kovač.
Tine je odšel nazaj na
sliko z vsemi darovi in si jo ogledal. Na nekaterih mestih je bilo
več pik hkrati, na nekaterih velikih območjih nobena. Njegovo
poznavanje geografije mu je povedalo, da so ta mesta bila v Afriki,
delu Azije, kjer je bilo najmanj ljudi in seveda na skrajnem severnim
in južnim delom planeta. Vendar se ni močno oziral na to. Raje je
kliknil še drugo ikono, ki mu je predstavljala laboratorije, ki so
se ukvarjali s tem. In ekran se je razdelil na dva dela: Agencija in
M. Kovač.
Tine je videl, da ima
Agencija devet laboratorijev, ki so se nahajali v Celju, Londonu,
Berlinu, Washingtonu, Buenos Airesu, Kairu, Pekingu, Moskvi in
Sidneyu. Vsa večja mesta na vseh kontinentih. Izjema je bilo le
Celje. Vendar ga je presenetila druga polovica, kjer je bil seznam
Kovačevih laboratorijev. Bilo jih je namreč dvakrat toliko,
razporejeni pa so bili v različnih in nekaterih njemu popolnoma
tujih mestih. Najbližji je bil v Ljubljani.
Tine je odšel iz
programa in se samo naslonil na svoj stol. Zamislil se je, kaj vse to
pomeni zanj in za ljudi okoli njega. Njegov Dar je vsekakor bil
sprememba, a se je odločil, da ga ne bo uporabljal v vsakdanjem
življenju. Seveda pa to ni vključevalo testiranja in preizkušanja,
ko bo sam.
Ko je njegovo
razmišljanje prekinil alarm.
Ni komentarjev:
Objavite komentar