IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 1.poglavje (I) / 2

Prejšnji del ...

Dvanajsti dan v mesecu marcu je bil presenetljivo lep dan. Pomlad se je končno oglasila s toplim soncem, toplim vetrom in živo zelenimi travniki. Zaradi tega so vsi mladi ponoreli, ko so se vračali domov.

Janez Mavrič je mirno sedel v svoji delovni sobi, zadovoljen, ker je vse šlo po načrtih. Dopolnil je štirideseto leto, njegov starejši sin je končeval osnovno šolo, hči je pokazala neverjetno sposobnost obvladanja računalnika, njegova žena pa je mirno gospodinjila in ni ničesar spraševala. To je bilo jasno zakaj – vse je vedela.

Njegova Agencija, ki jo je pred leti ustanovil, je napredovala in se širila. Verjetno se nikoli ne bi razširila do takšne razsežnosti, kot se je, če ne bi pred tremi leti kot psiholog prišel do neverjetnega odkritja. Preučeval je skupne lastnosti nekaterih duševno norih ljudi po vsem svetu in na njih odkril skupno lastnost. Niso se poznali, ničesar niso imeli skupnega, a so vseeno vsi videli enako – rdeči vij svetlobe, ki je nenadzorovano in brez kakršnega koli vzorca valoval med ljudmi in vsemi rečmi. Takrat je bila Agencija že v polnem zamahu in skrivaj pomagala policiji in nagajala kriminalcem. To je za nekaj časa odrinil in predal vodstvo bratu, ko pa je prišel do odkritja in se zavedel odkritja, je znanje prenesel v Agencijo. Nato se je lotil svojega sošolca Marka Korena, ki je v teh letih postal nevaren kriminalec. In sedaj je Andrej ugotovil, kako je postal tako uspešen – imel je Dar.

Na računalniku je pregledoval poročila včerajšnjih akcij, ko mu je začel utripati signal, da je na zvezi Andrej. Kliknil je utripajočo ikonico desno spodaj in pred sabo zagledal zaskrbljen obraz svojega tri leta mlajšega in neporočenega brata.

»Kaj je narobe?« je takoj vprašal, ker je poznal ta obraz že celo življenje.

»Koren je odkril našega vohuna,« je Andrej grenko dejal.

Pred meseci so v njegovo organizacijo vtihotapili enega najboljših vohunov, ki jih je obveščal o vsem, kar je preizkušal Koren.

»Kako veste?«

»Ker nam je skoraj pred vrati pustil njegovo truplo.«

Janez je prikimal in se za trenutek tiho zamislil. Vedel je, da bo tako, če ga odkrijejo, tveganje pa je poznal tudi vohun.  

»Glede tega ne moremo ničesar,« je Janez dejal z žalostnim privdihom.

»Pravzaprav me to še najmanj skrbi. Skrbi me njegovo zadnje sporočilo.«

»Zakaj?«

Andrej je globoko vdihnil in tiho dejal:

»Kovač je očitno delal hude poskuse o nadzorovanju, kdo dobi Dar. Menda je odkril način, kako preusmeriti proces tako, da Dar dobi oseba, ki jo izbere in označi on osebno. Vendar ne ve, če bo delovalo in kakšne posledice bi to prineslo tej osebi. Ali tisti, ki bi morala dobiti Dar.«

»Namerava to preizkusiti na nekom?«

»Kolikor lahko razberem iz poročila, namerava prav to. Vendar ne na katerem izmed njegovih privržencev, čeprav bi bilo prostovoljno. To namerava preizkusiti na civilistu.«

»Moj bog!« je vzkliknil Janez, Andrej pa mu je pokimal.

»To je lahko kdorkoli – ti, jaz, predsednik, vojaški poveljnik. In ne vemo, kdo je.«
»In bi lahko izvedeli le, če bi nam Kovač to zaupal. Torej te informacije nikakor ne moremo dobiti. Še kaj?« je Janez mirno vprašal in pričakoval konec pogovora. »Pravzaprav je še nekaj,« je Andrej tiho prikimal. »Nekdo je vdrl v naš računalnik.«

»Kaj!?« je Janez presenečeno vzkliknil: »Kako je to možno? Komu je to uspelo?«

»Kaj misliš?« je Andrej ostro pogledal svojega brata.

»Kaj je iskal?«

»To ti ne bo všeč,« je Andrej mirno dejal. »Brskal je po tvoji osebni datoteki.«

»Torej je končno ugotovil, kje živim,« je grenko prikimal. Pomislil je, da je danes res en čudovit dan, ki pa se bo klavrno končal. Obšla ga je zla slutnja.

»Kar bo, pač bo!« je vdano in hkrati odločno vzkliknil. Nič ni mogel. »Upam sicer, da ne bo hotel narediti kaj moji družini.«

Andrej mu je tiho prikimal. Oba z bratom sta vedela, da verjetno namerava prav to, a jima je bilo to pretežko izreči.

Andrej se je odjavil z linije, Janez pa je še nekaj minut nadaljeval z branjem poročil. Ustavil se je šele, ko je zaslišal svojo mlajšo hčer priti domov. To je običajno pomenilo, da bo čez nekaj časa prišel še Tine, nato pa je sledilo skupno kosilo. Običajno.

Njegova žena je že imela na mizi pripravljene krožnike, ko je Jerneja povedala, da Tineta še ne bo takoj domov. V šoli ji je namreč povedal, da bo malo pozen, ker je šel s sošolci v trgovino.

»Ampak jaz mislim, da to ni res in gre samo nekam skupaj s tisto punco, Katjo,« se je Jerneja zagovorila, v trenutku, ko se je slišala, pa se je hitro ugriznila v usta. Starši naj ne bi vedeli, da ima Tine že punco.

»Prosim?« je previdno vprašala sicer razumevajoča mama in Jernejo strogo pogledala. »Ima Tine dekle?«

Jerneja je tiho prikimala, čeprav je vedela, da ji bo brat zameril. Vendar je vedela, da je že šla predaleč.

Starši običajno niso bili strogi, vendar je mati zahtevala samo eno – hotela je vedeti vse in to takoj, ne šele čez nekaj časa. To je pomenilo ocene, prijatelje in, kakor je sedaj ugotovila, tudi to, zmenke. Kazen je bila mila za majhne prestopke, a za takšne ne. Tine je lahko zato pričakoval precej strog pogled in kazen.

Kosilo so pričeli brez njega in nikogar ni čudilo, da so ga brez njega tudi končali. Njegov ˝malo bom pozen˝ se je zavlekel za celo uro in pol, ko je končno prišel domov. Jerneja je bila v sobi in ga ni mogla opozoriti, vendar je sam takoj ugotovil, da ga je izdala, ko je zagledal stroge poglede svojih staršev.

»Izdala me je, kajne?« se je tiho vdal in mirno vprašal, mati pa mu je prikimala.

»Saj bi povedal, pa nisem mogel še ničesar reči. Ker ni bilo ničesar,« se je poskušal izmazati, a sam ni vedel, kaj je povedal.

»Vseeno!« je oče strogo dejal. »Moral bi nama povedati, s kom se družiš in kako!«

Tine je bil naveličan tega. »Zakaj?« je ostro rekel in trdo pogledal očeta. Janez je takoj vedel, da je ta pogled podedoval od njegovega očeta. »Naveličan sem tega, da vaju tako skrbi, da vama moram sporočiti vsak korak. Občutek imam, da čisto vsakogar, ki ga naključno srečam na cesti in mu rečem, dober dan, preveriš. Kot da ne morem skrbeti sam zase!«

»Tine,« je oče mirno rekel, da bi ga pomiril, a ni pomagalo. »Na svetu je preveč, da bi lahko poskrbel sam za vse.«

»Saj ne govorim o celem svetu. Govorim le o našem majhnem kraju z nekaj tisoč prebivalci in eno šolo. Ne govorim o tvoji skrivnostni službi, o tem, kaj se dogaja v glavnem mestu, ampak o tem našem malem zakotnem kraju, kjer se le redkokdaj zgodi kaj omembe vrednega.«

Tine se je razburil in zato govoril jasno, glasno in odrezavo. Običajno je bil miren, vendar je bil zelo odločen in se vedno boril za svoje lastno mnenje. Ko mu je prekipelo, se je spustil iz vajeti in postal tako divji kot sedaj.

Janez je onemel. Prvič je videl svojega sina tako razburjenega in ni mogel razumeti, kaj ga je pičilo. Sploh ga je presenetila omemba njegove službe, ki je bila v družini nekakšna prepovedana tema. Niti najmanj ni vedel, kaj naj naredi sedaj.

Zato mu je priskočila na pomoč njegova žena.

»Prav, umiri se,« je dejala z materinskim čutom, kar je Tineta dejansko pomirilo. »Raje se usedi za mizo in nama boš, medtem ko boš kôsil, povedal, kdo je. Prav?«

Tine je prikimal, odvrgel svojo torbo v kot, kakor vedno, in se odpravil v kuhinjo. Vendar do tja ni prišel. Pod podboji vrat ga je zajela neka nenadna sila, da se je moral opreti na vrata in se ustaviti. Oče, ki ga je videl, je hitro skočil, da bi ga ujel, če bi padel, a to ni bilo potrebno. Tine se je ob robu vrat spustil na tla in počenil. Vendar se tega ni zavedal ali videl. Videl je vse kaj drugega.

Zajel ga je nenaden občutek, kar je kasneje lahko opisal le, kot da bi vanj porinili ves svet in ga nato razstavili, da bi prišli nazaj do njega. V želodcu je začutil ogromen pritisk, ki ga je čutil kot neko gmoto.   Pred očmi se mu je zvrtelo in hotel jih je zapreti, a jih nikakor ni mogel. Kasneje je dojel, da je v resnici zaprl oči v trenutku, ko se je dotaknil lesa. Pred očmi so mu zaplesale zvezde. Ne takšne, kakršne je videl vsak v risankah ali na nebu, ampak bleščeče rdeče pike, ki so vedno bolj žarele. Ne pred njemu, pač pa za njemu. Objela ga je črna meglica, ki pa se je preko modre, rumene in nazadnje oranžne postopoma spreminjala v rdečo. Meglica je krožila okoli njega, ustvarjala vrtinec vetra, nato pa izginila v njegovi glavi.

Nadaljevanje ...