2. poglavje
Tine in Jerneja sta se
nekaj tednov po eksploziji preselila k Andreju v Celje. Andrej je
uveljavil vse najboljše zveze, ki jih je poznal, in oba spravil na
ugledno zasebno osnovno šolo. To mu je uspelo, čeprav je bil čas
za menjavo šolo neprimeren. Sploh za Tineta, ki je končeval zadnji
razred osnovne šole.
Jerneja se je hitro
vključila v družbo svojega razreda in takoj spoznala nove
prijateljice, ki so ji lajšale preselitev in navajanje na življenje
brez staršev. Tako so ji s tem vsaj malo nadomestile materino
ljubezen, čeprav se je Jerneja zavedala, da je nikoli več ne bo
imela. Tako je osnovno šolo zlahka pričela in se navadila novega
načina življenja.
Tine se je odtujil od
vseh. Pozabil je na svoje prejšnje prijatelje, novih prijateljstev
pa ni sklepal. Ostro je zavrnil vsakogar, ki se mu je vsaj skušal
približati. Tako so ga sošolci označili za skrajno neprijetno
osebo, kar pa so samo poglabljala njegova črna oblačila. Nosil jih
je, ker je žaloval, to je bilo res. A čez čas jih ni nosil ravno
zato – postala so del njegove osebnosti, saj se je z njimi umikal
pred drugimi in se zapiral vase. Andrej je to zaskrbljeno opazoval,
predvsem ga je skrbelo dejstvo, da se s tem počasi uničuje. Edino
on je lahko popolnoma razumel, kaj vse je krivo, da je Tine postal
tako zagrenjen in nezadovoljen.
Prve dni, ko so se
preselili, še ni bil tak. Spremenil se je sčasoma, ko je že obupal
prepričevati Andreja, naj mu pusti, da pomaga in sodeluje pri
Agenciji. To je bil njegov prvi korak, ki ga je namenil narediti
proti Kovaču, Andrej pa mu je to preprečil. Zato je počasi začel
sovražiti še njega in se zaprl tudi pred sestro, ki pa tega v
svojem svetu novih sanjskih prijateljic niti ni opazila. A ga Andrej
kljub temu ni spustil v Agencijo.
Sčasoma ga je zaradi
vsega tega začelo zapuščati dobro mnenje o svojem Daru. Najprej ga
je prejemal res tako – kot dar – sčasoma pa je zanj postal
prekletstvo. Kot mu je Andrej že prvi dan povedal, mu je rdeča
meglica res začela prikazovati stvari, ki si jih nikoli ni želel
videti. Najbolj ga je pretreslo dejstvo, ko je na cesti opazil
mladega, očitno poslovno uspešnega človeka, ki je bil urejeno
oblečen in je nosil svoj laptop. Okoli njega se je vrtinčila in
nabirala večja količina rdeče meglice, ravno ta zanimivost pa je
povzročila, da si je zapomnil njegov obraz. Vendar pa mu je, ko je
drugo jutro pogledal časopis, zaradi tega postalo tako slabo, da je
bruhal. Mož je bil komaj dve uri po tistem, ko ga je videl, umorjen.
Andrej se je bal tudi
glede njegovega učnega uspeha. Njegov oče bi ga najraje videl na
gimnaziji, prav tako pa je vedel, katera gimnazija v Celju ima veze z
Agencijo. To bi mu vse olajšalo. Vendar je bilo to odvisno od
njegovega uspeha in zaključnih testov. Kakšni pa bodo, se mu ni
niti najmanj sanjalo. Zato je Tineta večkrat opozoril, naj se
potrudi vsaj v šoli, če se že pri njihovih odnosih ne more. Ta je
na to samo skomignil in se pri pisanju vpisnice prepustil Andreju.
Bilo mu je vseeno, kam ga želi Andrej vpisati.
Seveda je bil sprejet.
Andreju je na mizi nastavil rezultate njegovih ekstercev in
spričevalo. Povsod je imel vse možne točke, spričevalo pa je bilo
odlično. Svojih uspehov ni komentiral, prav tako se ni zahvalil za
čestitke, ampak je odšel ven, kakor vedno in vsak dan. Odšel je na
sprehod, razmišljat in čistit svojo glavo. Ko je končal osnovno
šolo se je namreč že zavedel, da vsega ne bo dobil tako, kakor bo
želel. Prav tako pa se je zavedel svoje osamljenosti in napačnega
razmišljanja, ki ga je prevzel takoj po smrti staršev in Katje.
Še predobro se je
spominjal njenega pogreba. Pokopana je bila šele teden dni po
eksploziji. Še prej so morali potrditi, da je to res ona, pokopali
pa so, kar je ostalo od nje. Zato je v sredi žalostne množice to
žalost njena žara le poglabljala.
Tine se pogreba sprva
ni želel udeležiti, čeprav sta Jerneja in Andrej šla. Strinjal se
je z njuno željo, a sam vseeno ni mogel iti. Vsaj k maši ne. Vendar
si je vmes premislil, nase zmetal svoja črna oblačila in počasi
peš odšel proti pokopališču. Dan je bil deževen in tesnoben.
Spominjal se je, da je v roki držal svoj dežnik, a ga kljub temu ni
odprl. Pustil je, da ga je dež močil in mu še dodatno oviral
pogled. Občutek je imel, da iz njega izpira vsaj del močne krivde,
ki jo je čutil. Vso pot so ga pestila vprašanja ˝kaj, če … ˝
Pot do njenega groba je
bila mokra, vendar tega niti ni opazil. Tako ali tako je že bil
popolnoma premočen, treslo ga je, a tega takrat sploh ni opazil.
Edino, kar je videl, je bila skupina ljudi v temnih oblekah, pod
temnimi dežniki in žara, ki so jo ravno takrat nesli tja.
Počasi in neopazno se
je približal prvi skupini ljudi, ne meneč se za tiste, ki so ga
opazili. Videl je samo eno stvar – tih, odprt grob, v katerega so
polagali žaro.
Andreja in Jernej sta
ga opazila med prvimi, Jerneja pa je stopila k njemu:
»Moj bog, Tine! Saj si
vendar čisto premočen. Morda bi bilo res bolje, če bi ostal doma.«
»Moral sem priti.«
Vendar ga nista opazila
samo ta dva, vendar tudi drugi. In med temi drugimi je bil tudi
Katjin pet let starejši brat Peter. Sam ga ni poznal, vendar je
Peter očitno poznal njega. Sestrina smrt ga je močno prizadela,
kasneje pa je izvedel, da so njegovi starši že prej opazili, da
neprenehoma išče krivca, katerega bi rad kaznoval. In sedaj je
našel njega.
Peter je počasi in
brez zdrahe prišel na drugo stran skupine, kjer je bil Tine. S sabo
ni vzel dežnika, saj ga niti ni imel, pač pa ga je prej držal
svoji mami. Dežnik je podal njej, rekel očetu naj jo podrži, ker
je bila slabotna, in odšel s kapuco na glavi.
Petra sploh ni opazil,
dokler ni bil tik poleg njega. Vendar je takoj lahko zaznal njegov
sovražen pogled in še bolj sovražen glas:
»Kako si sploh drzneš
priti sem?! Bolje bo, da takoj odideš.«
Tine mu ni odgovoril,
prav tako pa se ni premaknil. Natančno je vedel, kaj bo sledilo,
vendar mu ni bilo mar. Na nek način si je celo želel, da bi ga fant
pretepel do smrti.
Peter je opazil, da mu
ni mar, kaj je rekel, zato se je še bolj razjezil.
»Takoj se spravi
proč!« je v besu sikal izza zob.
»Ne grem,« je mirno
in komaj slišno dejal, a dovolj glasno, da ga je Peter slišal.
Sploh ga ni pogledal, čeprav je čutil besen pogled na njegovem
licu.
Takrat ga je Peter
prvič zadel. Popolnoma nepričakovano, tako da se niti ne bi mogel
braniti. Vendar tega tako ali tako sploh ni nameraval. Pest, ki ga je
zadela v lice, ga je pekoče zažgala, vendar mu je bolečina le
pomagala. Sploh je ni čutil. Peter, jezen, ker ni dosegel svojega
želenega cilja, je zato udaril še enkrat, Jerneja pa je ob drugem
udarcu polglasno zakričala. Vendar je bila pozornost vseh že
usmerjena proti njimi, Tine pa je opazil, da se jim je hitro bližal
Andrej. Obstal je na svojem mestu, kot da ga Petrovi udarci sploh ne
bi zadevali, vendar ni storil ničesar, da bi se obranil. Sploh
ničesar. Mirno je pustil, da so udarci tepli po njem, da je kri iz
njegove ustnice kapljala na tla in se ni menil za druge, ki so Petra
prepričevali, naj neha. Njegovi udarci so bili zanj kot blagoslov.
Saj je bil kriv za Katjino smrt in Peter je bil prvi, ki se je z njim
strinjal, mu to odkrito pokazal in ga za to kaznoval. Zato si ni
želel, da bi udarci prenehali.
Bolj na pol je izza
dežja videl, da je Andrej hotel zagrabiti Petra in ga odvleči
stran, vendar tega ni mogel dopustiti. Ker, če bi ga odvlekel proč,
udarci ne bi več padali proti njemu in ne bi bil kaznovan. Zato je
oba zaščitil v obroč, kamor ni mogel nihče drug.
Andrej je takoj vedel,
kaj je naredil. Tega ni videl, vendar je čutil, da mu njegova sila
na dovoljuje vstopa. Tudi drugi agenti so lahko ustvarili šibek
ščiti, vendar ta ni bil šibek. Ob vsakem Petrovem udarcu se je le
ojačal. To, da niso mogli do njiju pa so opazili tudi drugi, vendar
niso razumeli. Le kako bi!
»Tine! TINE!« je
zaslišal močan in strog Andrejev glas in pritegnil njegovo
pozornost. »Tine! Takoj prenehaj!!!«
Ljudje so Andreja čudno
pogledali. Nikakor jim ni bilo jasno, kaj mora prenehati Tine, saj se
ta ni niti branil.
»Tine!« je Andrej še
enkrat dejal, Tine pa mu je kratko, a odločno odkimal.
»Tine! Takoj spusti!
Počneš ravno to, kar nikakor ne bi smel!«
Tine se ni vdal, pač
pa je za trenutek prisluhnil Peter. Bilo mu je nenavadno, kar mu
nihče ni rekel, naj preneha z udarci, poleg tega pa je že opazil,
da so se vsi držali za enako razdaljo proč, kot da ne bi mogli
priti bližje.
»O čem govori?« je
zmedeno vprašal Tineta in ga še vedno sovražno gledal. Vendar je
tokrat deloval tudi zmedeno.
Tine mu na nikakršen
način ni odgovoril ali sploh pokazal, da ga je slišal. Zato se je
obrnil proti drugimi, ki pa so mu le zmedeno skomignili. Nihče ni
razumel.
»TINE!« je Andrej
zopet ostro dejal. Počasi mu je bilo dovolj. »Takoj spusti! Misliš,
da bi lahko preprečil, kar se je zgodilo? Misliš, da bi res lahko
kaj spremenil? Nisi imel moči, Tine! To, kar se je zgodilo, nisi
odločil ne ti ne jaz. Veš, kdo je kriv! Zato prenehaj in se
sprijazni. Spusti!«
Tine je pomežiknil. V
srcu je vedel, da ima prav. Vendar je še vedno čutil premočno
krivdo.
»Če ne bi bilo mene,
se to ne bi zgodilo,« je počasi dejal
»Če ne bi bilo tebe,
bi se morda zgodilo vse drugače. Morda bi bili vsi ujeti v njegov
teror. Si morda pomislil, da je oče imel razlog, da se je boril
proti? Ker vem, da ga je imel - tebe! In če se ne bi boril, bog ve,
kje bi bili sedaj.«
»Sovražim to!« je
Tine divje dejal in le on je vedel, kaj misli.
»Potem pa tega ne
uporabljaj.«
Tine je spustil ščit,
ki ju je oba ločeval in se odmaknil od Petra in ostalih. Ta niti
najmanj ni razumel, kaj se je zgodilo, Tine pa se je obrnil proti
Andreju in odločno dejal:
»Pojdimo v Celje!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar