»Kdo?« je Črv zmedeno
vprašal.
»Njegova sošolka Nina
Koren.«
Sedaj je bil Tine na
vrsti za presenečenje, vendar mu je Andrej pomignil, naj ne
sprašuje.
»Z Janezom sva
ugotovila, da je pogrešana Kovačeva hči, vendar je bilo prepozno,
da bi lahko preprečila, da bi bila s Tinetom sošolca. Če bi Janez
zahteval spremembo, bi bilo preveč očitno. Sploh pa je to bilo
popolnoma naključje. Kovač ni vedel, kje točno je, dokler ni
dopolnila svojega petnajstega rojstnega dneva. Takšen je bil
dogovor.«
»To je bilo teden dni
po eksploziji,« je Tine presenečeno dejal, Andrej pa mu je prikimal
in nadaljeval.
»Z njeno mamo sta se
dogovorila, da bo takrat izvedela njegovo ime, prav tako pa ju je
pustil živeti v miru, ne da bi vedel, kje je.«
»Kaj pa, če ju je
vseeno opazoval?«
»Potem bi takoj
preveril tudi tebe in izvedel, kdo je tvoj oče. In potem ne bi vdrl
v naš računalnik, da bi izvedel vaš naslov. Poleg tega smo jo
opazovali mi, oziroma tvoj oče. Po eksploziji pa je verjetno res
izvedel, kdo je, ob njenem petnajstem letu pa je bil prepričan, da
je to res ona. Dokumenti o njej so v posebni mapi, ki jo je vodil
tvoj oče in jo je zaklenil pred vdori.«
»To sem mu moral
programirati?«
»Ja, to in še
nekatere stvari. Daj, da ti pokažem in odprem, da boš dal na javni
terminal. Zdaj je tako ali tako vseeno.«
»Zakaj pa je bilo to
sploh zaščiteno?« je vprašal Tine, Andrej pa ga je pozorno
pogledal.
»Kaj bi si mislil ti,
če bi izvedel, da je direktorjev sin sošolec hčere najhujšega
sovražnika te agencije? Jaz bi se zamislil, kdo potem sploh vodi vse
to.«
»Zakaj pa se nisi?«
»Ker sem tudi brat in
sem bil poleg, ko se je o tem prepričal.«
Andrej se je preko Črva
sklonil k računalniku in odprl datoteko, da jo je lahko Črv
prenesel na javni arhiv in oblikoval Ninin dosje. Nato pa se je
obrnil k Tinetu in mu dejal, da je šel skupaj z njim v pisarno. Tine se je utrujeno
vrgel na stol nasproti Andreja. Ne, ker bi bil utrujen od dela, pač
pa je bil utrujen od misli na Kovača in Nino. In na to, kaj je ta
hotela.
»Takoj hočem izvedeti
vse o njej. Pravzaprav me zanima bolj, kaj je bilo med vama, da imaš
o njej slabo mnenje,« je Andrej strogo rekel.
»Kaj ni dovolj že to,
da je hči morilca mojih staršev?«
Andrej ga je ostro
pogledal. Vedel je, da je moralo biti v ozadju skrito še več. Tine
je zato glasno zavzdihnil in se vdal v to, da mu bo moral povedati.
In to vse.
Nina je bila že od
prvega razreda najbolj ukazovalna in diktatorska v razredu. Hotela je
imeti vse, biti najboljša. Hotela je, da bi se ji cel razred
prilagajal in podrejal. Tine pa vsekakor ni bil oseba, ki bi se tako
slepo podrejala. Zato ji je ugovarjal že od začetka, jo spodbijal
in jo nalašč premagoval. Če je Nina dobila vse točke na testu, se
je Tine nalašč naučil tako dobro, da bi si zaslužil še nekaj
dodatnih, posledica tega pa je bila pohvala pred celim razredom. Nina
je to seveda opazila in je hotela proti njemu naščuvati sošolce. Vse to se je dogajalo striktno v razredu in za to ni izvedel nihče,
še učitelji niso opazili.
Tine se nikakor ni
pustil, da bi zavladala razredu, zato je udaril nazaj in uspel doseči
ravno nasprotno, kar si je želel. Tako sta se neprestano psihično
bojevala do zadnjega razreda, ko so vsi padli v puberteto. Boj se je
končal, Nina se je predala v boju za naklonjenost razreda, Tine pa
je sprejel njen poraz. A kmalu se je začel nov boj, ki pa je bil
Tinetu še manj všeč. Nikakor ni mogel razumeti, da se je Nina po
letih bojevanja nenadoma zatreskala vanj in vse sile usmerila v to,
da bi ga osvojila. Hotela je iti skupaj z njim domov, sedeti poleg
njega, ko pa se je začel govor o veleti, je na vsak način hotela
plesati z njim. Takrat ga je pred njo rešila Katja, ki ji je pogumno
rekla, da bo ona plesala z njim, tako da naj spoka svojo debelo rit
kam drugam. Nina je bila ponižana in se takoj spet obrnila proti
njima.
Boj se je spet
spremenil. Nenehno jima je težila, ju zafrkavala in poskušala
očrniti pred razredom. A, ker je boj za oblast predala, ji nihče
več v razredu ni zaupal in je bila obsojena na ponoven poraz.
Največja zmaga, ki jo je doživela, je bila to, da je Katji vpričo
celega razreda rekla nekaj hudih besed, poleg tega pa je to slišala
še profesorica, ki je bila vedno na strani Nine, zato ni bila
kaznovana. Katja pa je takrat v joku zbežala iz razreda.
»Kdo vse je vedel za
te boje?« je Andrej šokirano vprašal. Nikoli si ne bi mislil kaj
takega. Naključje je bilo preveliko. Medtem ko sta se bojevala v
šoli, sta se na veliko nevarnejšem območju bojevala njuna očeta.
»Nihče, razen razreda
in nekaterih posameznikov. Učitelji so opazili le najino
tekmovalnost in nenaklonjenost, ki pa je dosegla višek v sedmem
razredu, ko bi morala skupaj tekmovati na regijskem tekmovanju v
fiziki. Ker nisva hotela sodelovati, je profesorica spisala poseben
test, ki bi določil, kdo bo šel na tekmovanje. Na koncu sva tja
odšla jaz in nek drug sošolec, Nina pa se je ob novici skoraj
zjokala. Premagal sem jo za eno točko.«
»Starše na vajino
nesodelovanje niso opozorili?«
»Mislim, da so jih.
Vsaj oče je vedel, vendar ni ničesar rekel. Res pa je, da je vedel,
kdo je Nina. Poleg tega me njena mama od tega tekmovanja naprej ni
več prijazno pozdravljala.«
»Kako se je vse skupaj
končalo?«
»Kaj ne veš?« je
Tine sarkastično vprašal. »Nina je zmagala. Dosegla je popolno
zmago, čeprav ne tako, kot si je želela. Vendar je namesto nje to
napravil kar njen oče. Zanimivo, ne?«
»Naključje.«
»Ne verjamem v
naključja,« je Tine odločno dejal. »Ne več. Preveč dobro vidim
to rdečo meglico, ki je poskrbela tudi za to.«
Med njima je za nekaj
trenutkov nastala popolna tišina, saj sta se oba zapletla v svoje
misli. Tine je razmišljal o Nini in njunemu boju, ki ga je prekinila
eksplozija. Na koncu je le bila ona glavna zvezda na valeti. Kot
najboljša odličnjakinja jo je vodila ona, Tineta in Katje tam sploh
ni bilo. Andrej je razmišljal, kaj vse to pomeni za Agencijo.
»Vajin boj se bo
prenesel na Agencijo,« je Andrej čez čas s težavo izgovoril, Tine
pa je začutil, da so mu te besede na srce potisnile grozno težo.
Vedel je, da ima Andrej prav. Kovač je svoji hčeri podaril Dar, da
bo lahko sodelovala z njim, njegov oče pa je ravno tako želel, da
bi nekoč pomagal Agenciji.
»Izgleda kot bolna
šala, vendar tega verjetno res ne bom mogel preprečiti,« je s
težavo izgovoril, Andrej pa mu je prikimal. »V šoli je ona
sprožila boj, sedaj ga bo najverjetneje spet. In tokrat bo razred
postala Agencija in Kovačeva organizacija.«
»Pa ga ne sprejmi!«
je Andrej predlagal, čeprav je vedel, da se Tine ne bi mogel vdati.
Kljub temu, da je mislil, da nihče ne ve za njegovo raziskovanje, je
Andrej vedel, da bo iskal priložnost za maščevanje.
»Poskušal bom
preprečiti najslabše,« je počasi rekel, te besede pa so nad njima
kar obvisele in ju niso spustile.
»Tokrat ne bo le boj
za prevlado med dvajsetimi ljudmi v razredu v osnovni šoli,« je
Andrej prekinil težko tišino in mehko pogledal nečaka. Njegov
položaj se je zopet poslabšal. »Tokrat ne bo boj za ocene, pač pa
bodo v to vmešana življenja drugih ljudi, Vidiš, kaj vse počnemo
tukaj in dobro veš, kaj počne Kovač. In čeprav sta trenutno oba
le postranska igralca, nista tako postranska, kot se zdi. Oba sta za
obe strani preveč pomembna.«
Tine je resno prikimal
in se nato Andreju kislo nasmehnil:
»Veš, kako je najin
boj imenovala Katja. Rekla mu je igra razreda. In imela je
prav. Vendar, če se bo res zgodilo, kar predvidevaš, se bo ta igra
preimenovala. Postala bo igra življenja, ker bo tokrat boj na
življenje in smrt.«
Andreja so besede, ki
jih je Tine tako zlahka povedal, popolnoma pretresle. Kar streslo ga
je, ko je Tine povedal do konca. Ker je vedel, da ima prav. Poznal je
tega fanta in iz poročil njegovega očeta in pripovedi je poznal
dekle. Nihče od njiju se ne bo vdal, pa če bo moral za to končati
čisto vse.
»Raje se je poskušaj
izogibati in ne sprejmi njene pobude.«
»Ne vem,« je Tine
dela in pogledal navzdol, Andrej pa je kljub temu lahko prebral
njegove misli. »Ničesar nimam izgubiti.«
»Zdaj, ta trenutek
morda res ne. Ampak, si prepričan, kako bo jutri?«
Tine je prikimal in
vstal, da bi zaključil ta pogovor, vendar ga je Andrej ustavil.
Rekel mu je, da bi bilo bolje, če bi odšel domov in vztrajal v tem,
čeprav mu je fant ugovarjal.
»Prav!« se je
naposled le vdal, vendar je našel drugo možnost. »Morda pa bi res
odšel iz Agencije, vendar bi rad šel na grobove. Predolgo me ni
bilo tam.«
Andrej mu je prikimal.
Tine res še sploh ni bil na grobovih. Ko so pokopali vse tri umrle,
se je zaprl vase in ni pokopališča niti pogledal, danes pa se je na
vse to ponovno spomnil. V bližini Katjinega groba je bil le pri
njenem pogrebu, na katerega spomin ga je močno skelel. Prav tako pa
je bilo z grobovi njegovih staršev. Zato mu je Andrej dovolil oditi
in mu dodelil šoferja, ki bi ga tja peljal, preden pa je odšel, ga
je še enkrat opozoril, naj se Nine izogiba, kolikor se je le lahko.
Naslednji dnevi so bili
zaradi vsega tega precej nervozni, še posebno sta bila živčna
Andrej in Jerneja. V nasprotju z njima pa Tine ni kazal kakršnih
koli znakov, da ga je Ninino prejetje Daru sploh kako ganilo. Vse je
počel kot prej, le še bolj zagnano in z večjim zanimanjem. Vendar
je v vsakem trenutku dobro vedel, da je nekje Nina, ki je lahko
videla kar on in je verjetno bila enako polna meglice, saj je bil
tudi pri njej Dar preusmerjen iz drugega človeka.
Vendar se je teden dni
kasneje spremenilo tudi to. Tine je začutil, da se mu Nina in Kovač
bližata, Črv pa mu je to potrdil z informacijo, da se vračata
nazaj v Slovenijo. Tinetu je bilo nelagodno, hkrati pa je lahko
čutil, da se ravno nasprotno počuti Nina. Verjetno je lahko tudi
ona zaznavala njega na enak način kot on, to pa je le še povečalo
njeno zadovoljstvo. Vedela je, da se Tine zaveda nevarnosti, ki jo
prinaša s sabo za njega in ostale v njegovi okolici.
Črv je Andreja
posvaril, da se Nina vrača v Slovenijo in naj pazi na fanta. Vsi so
dobro vedeli, da bo njeno izzivanje sprejel, čeprav bi ga to lahko
pogubilo. To bi bil namreč zanj del maščevanja njenemu očetu. In,
čeprav se ji je res izogibal, ni mogel preprečiti, da se ne bi
zaletela vanj.
Verjetno je Nina to res
predvidela, vendar on ni. Vedel je, da je v bližini, vendar nikakor
ni mogel vedeti, da se bosta znašla na istem mestu ob istem kraju.
Prav to pa je bil njen namen. Tako sta se kot po slučaju zaletela
pred kinom v Celju, kjer sta oba šla gledat isti film. Tine se ji je
prvič izognil, saj je imel poleg Andreja in Jernejo, vendar ji
drugič ni mogel uiti. Stopila je naravnost pred njega in, čeprav jo
je sprva ignoriral, ni mogel preprečiti, da bi pridobila njegovo
pozornost.
»Zdravo, Tine,« se je
nasmejala in ga pozdravila kot čisto navadnega sošolca. Tine se je
naredil, da je ne sliši in se je še naprej delal, da opazuje
televizijski ekran, ki je prikazoval trailer nekega akcijskega filma.
Nina je opazila, da jo ignorira, a je to ni motilo.
»Zanimivo, da te
srečam ravno v mestu, v katerem je tvoj oče ustanovil neko super
tajno agencijo,« je mirno nadaljevala in se postavila poleg njega.
Govorila, kakor da bi govorila nekaj povsem običajnega. »Verjetno
nisi vedel, da se je moj oče rodil tu. Saj veš, kdo. Tisti, ki je
poslal tisto uničujočo bombo, ki ti je popolnoma uničila
življenje.«
Na te besede se Tine ni
mogel upreti, da je ne bi sovražno pogledal. Verjetno bi bolj
sovražnega pogleda bil deležen le še Kovač.
»Raje bodi tiho,« ji
je ostro dejal, tako tiho, da je slišala le ona.
»Zakaj bi bila tiho?«
se mu je posmehnila. »Oba veva, kakšne sta najine situacije in kje
sva. Mislim, da sem na veliko boljšem mestu kot ti. Zato bo bolje,
da takoj pokaževa karte in se ne delava, kot da se ne poznava ali
sva čisto normalna najstnika. Ker nisva.«
»Oprosti, ampak sebe
še vedno dojemam kot normalnega, le da mi je nek kreten ubil starše,
punco in mi spremenil pogled na svet.«
»Uf,« se je Nina
zopet posmehnila. »Res ti ni treba žaliti mojega očeta. Ker on
nima ničesar z najino igro.«
»Veš, to se pa
motiš,« je Tine odkimal. »Kajti on je razlog, da sploh stojiva tu
takole sovražna in lahko razmišljava o vsem tem. Zato ga nikar ne
izključuj. Je pa res, da ga lahko posvariš, da bo še dobil, kar mu
gre.«
»Kako? Kako ga misliš
premagati? Kakor tvoj oče? S spodbijanjem njegove rasti in z agenti,
ki čistijo njegove umazanije? Dobro veš, da ti tako ne bo uspelo,
kakor ni uspelo tvojemu očetu. In zato bo enkrat uničil tvojo
Agencijo in dosegel svoj cilj.«
»Bomo videli!«
Tine je hotel oditi
proč od nje, vendar ga je Nina prestregla. Na popolnoma neobičajen
način. Pred njim je postavila trdno oviro, ki jo je lahko videl le
on. Zato je tudi ni poskušal prečkati in se je obrnil nazaj proti
njej.
»Me želiš
prestrašiti s svojo močjo?« je sarkastično dejal. »Brrrr,
deluje! Tako me je strah!«
Nina ga je sovražno
pogledala, ker se je tako ponorčeval iz nje in mu dejala, da naj
raje ne izziva, da mu pokaže vse.
»Sploh pa bi bilo
verjetno brez veze. Tudi sam lahko narediš ravno takšen zid.«
»Misliš? Morda pa ga
le ne morem, ker sem bil le poskus tvojega očeta.«
»Če ne bi potekalo,
kakor si je zamislil in ne bi dosegel želenih rezultatov, ne bi tega
naredil še na meni. Sploh pa lahko vidim, da lahko počneš enako
kakor jaz. Le da tega ne uporabljaš. Morda le skrivaj, v svoji sobi,
ali pa se igraš z listi med sprehodom ob Savinji.«
Tineta je streslo, ker
je vedela za to, Nina pa se je ob tem zadovoljno nasmehnila. Dosegla
je želen učinek.
»Kaj hočeš?«
»Saj veš!«
Tine je odkimal in
zopet hotel oditi proč, ko je na drugi strani dvorane zagledal
Andreja in Jerneja, kako se mu hitro bližata. Opazila ju je tudi
Nina.
»Tvoja nadzornika in
varuha. Daj no! Oba veva, da si pripravljen na vse, da bi mi dokazal,
da me lahko premagaš. Samo, da ne bi dosegla želenega. In trenutno
si ti edini, ki mi lahko preprečiš, da vse okoli naju ne bi poslala
na drugo stran.«
Zlobno se je
nasmehnila, ko se je Tine obrnil. Vedel je, da misli resno. Zlobo je
imela v sebi že od vsega začetka, sedaj pa je lahko napovedano tudi
uresničila. Vedel je, da ima moči za kaj takega, ker je imel moč
tudi sam.
»Tega ne bi naredila!«
je vseeno odkimal.
»Glej me!« se mu je
zlobno nasmehnila in le Tine je lahko opazil, da je iz sebe
izstrelila puščico rdeče meglice naravnost proti Jerneji. Puščica
je bila res majhna in sestavljena iz dima, a je vedel, kaj lahko
povzroči. Edini način, da jo je ustavil je bil, da je pred njo
hitro postavil eno majhno oviro, ki pa jo je razblinila. Ko je svoj
zid razbil, se je sovražno obrnil proti Nini. Ker ga je prisilila,
da je pravkar sprejel njeno igro.
»In začetni strel je
padel,« je mirno dejala, se mu še enkrat zlobno nasmehnila, se
obrnila in odšla proč.
Tine je obstal na
mestu, njegov pogled pa ji je še nekaj časa bodel v hrbet. Ob tem
se je ves čas smehljala in odhajala iz mesta. Dobila je, kar je
hotela, zato se ji je zdelo neumno iti gledat film.
Andrej in Jerneja sta,
ko sta prispela do Tineta, prekinila ta pogled. Nihče ni vprašal,
kaj se je zgodilo, ker sta oba vedela, da je Tine sprejel njeno igro.
Andreja je zanimalo le, zakaj.
»Saj veš, kako sem ji
vedno preprečeval biti najboljša ali narediti kaj. Tokrat res nisem
imel izbire, kot da sem preprečil njeno puščico.«
»Nobene puščice
nisem videla,« je Jerneja odkimala.
»Seveda je nisi.
Vendar je vseeno letela naravnost proti tebi.«
Jerneja je pozorno
pogledala svojega brata, Vedela je, da se ne šali in je res moral
sprejeti igro. Bala se je le posledic.
Ni komentarjev:
Objavite komentar