IGRA ŽIVLJENJA 1. del: 3.poglavje (I) / 10

Začetek

Prejšnji del ...

3. poglavje

Dejan se je pridružil Agenciji. Verjetno bi bilo tako v vsakem primeru, vendar ga je dodatno vzpodbudilo Tinetovo sodelovanje in dejstvo, da res lahko nekako zaznava rdečo meglico.

Vsi so bili presenečeni, ko je Tine to potrdil. Z Dejanom sta v Agenciji naredila nekaj poskusov in presenečeno ugotovila, da je Dejan lahko začutil, kam je Tine postavil kakšen zid ali se je samo poljubno igral z meglico in jo prestavljal iz enega konca v drugega. Dejan tako meglice morda res ni videl, pač pa je vseeno vedel, da je prisotna, kje in v kakšni obliki. Zato je Andrej potrdil, da se lahko Dejan pridruži agenciji kot mladoleten agent v učenju. Kakor Tine. To pa je bila tudi zadnja stvar, ki jo je Andrej kot direktor potrdil. Posebna komisija je po navodilih in po kriterijih izbrala začasnega direktorja.

V Agenciji so tako uvedli nekaj sprememb, Andrej pa se je kot svetovalec in še vedno poddirektor z njimi strinjal. Nov direktor je postal sposoben John Canmer, angleški agent z Darom, poročen z vzgojiteljico in oče dveh majhnih otrok. Glavna celica Agencije je postala celica v Londonu. Ne, ker bi bila večja, ali ker bi bil tam direktor, saj to sploh ni bilo pomembno zaradi povezanosti vseh celic, ampak ker je bil tako lažji nadzor nad vsemi ostalimi lokacijami.

Andrej je moral priznati, da mu je tako veliko bolj ugajalo, in da je novi direktor bil zelo sposoben človek. Bil je strog in razumevajoč hkrati. Kar pa Tine ni mogel reči za svojega profesorja matematike, ki mu je vsak dan oteževal življenje.

Bil je presenečen, kako se je uštel pri njem. Prve dni in tedne je bil prijazen, razumevajoč in je dajal samo petice. Potem pa se je nenadoma spremenil. Kot bi postal druga oseba. Dejan se je zafrkaval, da so ga verjetno ugrabili vesoljci in ga napravili takega, Tine pa se je spraševal, če ni v ozadju te spremembe še več. Nekako se je vpiknil ravno vanj in v Dejana, ostale pa je pustil na miru.

Tine je bil pri tabli več kot pri vseh drugih predmetih. Če je naredil karkoli narobe, če je samo pogledal nazaj ali pa zašepetal dve besedi Dejanu, ga je nadrl, ga postavil pred tablo in mu dal najbolj težek račun, ki bi ga morda znala rešiti le še razredna matematičarka Anita. Vendar je tudi njo pri nekaterih primerih utrudilo.

Poleg tega je pokazal nenadno in nenavadno alergijo na vse elektronske naprave – računalnike, telefone, celo televizijo. Edino kar je odobraval, je bil kalkulator. Če je slučajno komu le enkrat zavibriral telefon, ga je slišal, ga nadrl, mu skoraj zaplenil telefon in ga postavil pred tablo. Skoraj vsi so bili nad vsem tem ogorčeni, ko pa so se šli pritožiti sprva razredničarki in nato podravnateljici, pa so s tem vse poslabšali.

Konec šolskega leta pa je kljub vsem tem zdraham v šoli za Tineta prišel prekmalu. Tine je začuda končal brez popravnega izpita iz matematike, prav tako tudi Dejan, oba pa sta sumila, da je v to verjetno posegla razredničarka, ki nikakor ni mogla razbrati iz njunih ocen negativno. Poleg tega je vedela, da je njen kolega res nenavaden do nekaterih izmed njih.

Nina se celo šolsko leto ni pojavila ali na kakršen koli način dala vedeti, da sploh obstaja.
Tine bi morda skoraj pozabil nanjo, če je ne bi ves čas čutil. Kakor on je Nina prav tako večino časa preživela v šoli, ob vikendih in morda še kdaj pa je pomagala očetu pri njegovih načrtih. Sledeče poletje pa je imela namen preživeti v tujini, po navodilih svojega očeta. Kovač je sicer odobraval njeno igro, vendar je menil, da še nihče od igralcev ni pripravljen nanjo. No, vsaj za svojo hči je vedel to.

Tine je med počitnicam devetdeset odstotno delal za Agencijo. Ostalih deset je preživel z Majo, s katero sta se vedno bolje razumela, ob koncu šolskega leta pa spoznala, da sta pravzaprav več kot prijatelja. Vendar ji Tine vseeno ni mogel povedati, kje dela in kam izgine ob koncih tedna. Ko je odšel v Pariz za dva tedna, ji je rekel, da greta z Dejanom na počitnice, hkrati pa bosta raziskala nekaj za svoje počitniško delo.

V Pariz sta odšla na poziv direktorja in sicer pod krinko. Agencija se ni ukvarjala le s Kovačem, pač pa se je ukvarjala še z drugimi kriminalnimi združbami.

Tine in Dejan sta odšla v Pariz pod krinko dveh dijakov, ki sta si uničila življenje. Njuna krinka je bila nekaj let starejša od njiju, vendar sta bila edina možnost, saj sta bila daleč najmlajša v Agenciji, morala pa sta se vključiti kot taka. V Parizu bi naj pristala po izključitvi iz šol zaradi drog. Njuna naloga je bila ugotoviti, kdo je tako uspešno razpasel drogo med mladimi turisti v Parizu.

Naloga je bila veliko bolj nevarna, kot so sprva mislili in direktor jo je že skoraj preklical.

Prve dni sta se samo potikala po Parizu in po ulicah skrivaj iskala zanesljivega dobavitelja drog. Presenetljivo hitro, že po treh dneh, je do njiju, medtem ko sta zajtrkovala v eni od manj uglednih lokalov, stopil mlad študent, ki je slišal, da bi morda nekaj potrebovala. Bil je pravi človek.

Prodal jima je droge, ki pa sta jo odnesla svojemu kontaktu v Parizu, ki jima je dal denar, ki sta ga potrebovala. In čez nekaj dni ju je človek spet obiskal, če potrebujeta še kaj novega.

Tine je kasneje priznal, da je v tem trenutku postal preveč pogumen. Celo Dar ga je opozarjal na nevarnost, a je kljub temu tvegal in želel prositi tega fanta, če bi lahko srečal njegovega šefa. Rekel je, da bi potreboval res večje količine droge, ker bi jo dostavil nekim prijateljem. Tine je sicer imel vse to pripravljeno, a si nihče ni mislil, da bi lahko šef posegel tako daleč, da bi se njune krinke končale.

Točno teden dni po njunem prihodu v Pariz jima je njuna zveza dejala, da ju bo njegov šef sprejel. Da je razmislil o njunem predlogu, vendar želi oseben pogovor z njima. Jutro, ko je fant v ohlapnih oblačilih, sicer prijavljen kot študent, stopil v njuno kavarnico, je bilo deževno. Tine je, že preden je prišel, slutil, da bo današnji dan pomemben in tudi prelomen za njegovo nalogo. Vendar je celo Dejan čutil, da ta dan ni najboljši zanju. Dan je bil težak in megla ju je pritiskala k dnu.

Vendar sta izrinila svoje pomisleke in se odločila, da morata nalogo speljati do konca in to popolno. Zato sta morala iti drug večer na sumljiv sestanek, na katerega so ju peljali z zavezanimi očmi, da ne bi videla kam.

Kraj, kamor so ju nazadnje le pripeljali, se je nahajal izven Pariza, v umazanem predmestju, kjer so bila večinoma stara in napol porušena skladišča. Dejan je menil, da je to povsem primeren kraj, če bi hotel skriti delovanje kriminalne združbe, ki se ukvarja z drogo. Peljali so jo v majhno skladišče, ki je imelo le en vhod. Tine je opazil, da je bil ta dobro zastražen, čeprav ne tako zelo očitno. Nadzorovale so ga kamere, v okolici pa so se težko opaženi skrivali težko oboroženi stražarji.

Pisarna, v katero so ju peljali, je bila umazana in povsem neprimerna za glavnega šefa. Vendar je bilo logično, da ju niso peljali kar domov. Posedli so ju na stole nasproti glavne mize in jima dejali, naj počakata. Skupaj z njima sta ostala tudi dva stražarja, ki pa bi ju lahko Tine z lahkoto premagal.

»Torej, vaju zanima večji nakup.«

Glas, ki je spregovoril je bil nižji, močnejši in je odseval vso avtoriteto, ki jo je mož očitno imel. Stopil je do njiju in ju oba dobro pogledal. Njegov pogled je bil prodoren in je v njiju iskal sume, vendar se je Dejan naredil brezbrižnega, Tine pa je odločno vrnil pogled. Sicer malo tvegano, vendar je to moža očaralo.

»Očitno vesta, kaj hočeta,« se je končno le nasmehnil, vendar narejeno. »Pa imata denar?«

»Bi bila tukaj, če ga ne bi imela?« je Tine odgovoril v skoraj pravilni francoščini. V letu dni se jo je naučil v šoli in še samostojno. Malce mu je pomagal Dar, da jo je za nalogo popolnoma izpolnil. Dejanu ni šla najbolje, zato je raje tokratni pogovor prepustil Tinetu.

Mož je prikimal in se usedel za njegovo mizo. Odločno ju je pogledal in oba sta se v trenutku zavedla, da se ne heca.

»Za koga potrebujeta drogo?«

»Za naju. In za najine prijatelje.«

»Količina, ki sta jo navedla, je velika. Verjetno imata res veliko prijateljev. Vendar vseeno to ne potrjuje, da govorita resnico. Slišal sem namreč, da bi me vlada z veseljem zašila. Zato podrobno pregledam vsakogar, ki pride k meni in želi več droge.

»Prepričan sem, da sva čista. Z vlado in policijo nimava ničesar. Pravzaprav je tudi midva ne marava najbolje.«

Šef je prikimal in se spogledal s fantom, ki ju je pripeljal in je sedaj vstopil v pisarno.

»Prav. Recimo, da vama verjamem. Vendar še ne popolnoma,« je šef najprej prikimal, nato pa odkimal. »Menda je droga tudi za vaju, prav tako pa sta kupljeni zvitek menda kupila in porabila sama. Sam drogo prodajam le tistim, ki jo tudi sami vsaj kdaj uporabijo. In nekako menim, da lažeta. Da je nista porabila sama, ampak sta jo kupila le za videz. Zato bi rad osebno videl, kako bosta preverila, če je roba kakovostna. Kaj pravita? Na moj račun.«

Dejana je skoraj streslo, ko je dojel, kaj je Francoz zahteval, vendar tega nikakor ni pokazal. Vendar tudi ni vedel, kako se bosta izmazala iz situacije, ne da bi vzbudila sume.

Pogledal je Tineta, vendar je ta ostro in izzivalno strmel v šefa, ki ga je z zanimanjem opazoval. Tinetov pogled je bil trd in odločen. Dejan je prepoznal ta pogled. Bil je odločen, da bo nalogo izpeljal, četudi tvega vse. Tudi sebe.

»Prav!« je zato odločno dejal. »Če želiš, da ti vsaj eden od naju pokaže, da resnično ne laževa, potem ti bom izpolnil željo. Vendar samo jaz. Nekdo mora biti trezen, da bo poskrbel, da naju ne boš naplahtal.«

Šef se je hudomušno nasmehnil in prikimal ter pomignil njuni zvezi, naj mu prinese potrebno orodje. Bila je igla že pripravljenega kokaina. Tine seveda ni nikoli prej poskusil, kako to gre, vendar se je pred nalogo pozanimal. In zato opravil kot strokovnjak, kot bi to počel vsak dan. Bal se je edino, kako bo droga vplivala nanj, saj se mu je po telesu pretakala rdeča meglica.

Dejan je bil šokiran, ko je videl, da je Tine resnično izpolnil Šefov zahtevek. Ne bi mu bilo treba. V trenutku bi lahko ušla in s sabo ujetega odpeljala še šefa, vendar ne. Tine se je odločil nalogo izpeljati po svoje. Sumil je, da človek, ki je bil pred njima, sploh ni bil glaven. In zato ni bila njegova tarča. Da pa bi prišel do tja, je vedel, da mora igrati po pravilih, ki jih ne določa on sam.

Tineta je droga zadela kot vsakega normalnega človeka. Pravzaprav bi ga zadela še bolj, če ne bi imel v sebi meglice, s katero je omejil pretok droge po njegovem telesu. Vendar ga je kljub temu zadela. Šef pa kljub temu ni bil prepričan o njem.

Vsega, kar se je dogajalo okoli njega, sploh ni razumel. Da ne bi popolnoma izgubil nadzora nad sabo, se je osredotočil na samega sebe in na svojo meglico. Imel je občutek, kot da hoče pobegniti. Zbežati od njega v obliki smrtonosnih puščic. Ker pa se je tako osredotočal na to, je resnično deloval zadet, Dejan pa se je po angleško kregal s Šefom. Ni naredil, kakor je Dejan mislil, da bo, Tineta pa ni presenetilo, da se je čez nekaj ur streznil v pariškem zaporu.  

Nadaljevanje ...