In sedaj je bil tu. V
mestu, kjer je bila Agencija. Bil je tako blizu nje, a vendar ga
Andrej ni spustil noter. Večkrat je šel mimo stavbe, pod katero je
bila, a mu je Andrej jasno razložil, da ne bo prišel v stavbo,
dokler za to ne bo imel dovoljenja. In predvideval je, da mu ga
Andrej še nekaj časa ne bo dal, če se bo tako obnašal.
Res se je oddaljil od
celega sveta. Pestile so ga težave in to, kar je videl, vendar se ni
mogel nikomur zaupati. Zato je našel vsaj delno tolažbo v naravi,
ko se je usedel na klop ob Savinji, opazoval reko in drevesa ter se
igral z listi.
Tisti večer je prišel
domov prej kot ponavadi, Andrej pa ga je čakal. Tineta je to
presenetilo, saj ni vedel, kaj njegov stric namerava. Vendar se je
potrudil in mirno prisluhnil, Andrej pa je njegov trud opazil in bil
ob tem zadovoljen.
»Nekaj sem se
odločil,« je mirno začel govoriti, ko se je Tine usedel nasproti
njega za mizo. »Vesel sem, da si naredil osnovno šolo tako uspešno,
ker se boš lahko vpisal na gimnazijo. Verjetno te zanima, zakaj sem
izbral ravno to in si tako želel, da prideš nanjo.«
Tine je prikimal in
pogledal strica. Res ga je zanimalo.
»Poznam ravnatelja te
šole. Poznal ga je tudi tvoj oče, saj ve za Agencijo. In ta je
razlog, da sem želel, da prideš tja. Ker tako ne boš imel težav,
če boš kdaj pomagal.«
»Res?« je Tinetu
zasijal obraz in Andrej je bil presenečen nad reakcijo, ki jo je
povzročil s tem. »Mi boš pustil vanjo?«
»Pod nekaterimi
pogoji,« je Andrej prikimal. »in teh pogojev se boš moral strogo
držati! Nihče te ne more več gledati takšnega. Res je, da je
minilo komaj nekaj mesecev, vendar moraš nadaljevati z življenjem.«
Tine je prikimal.
Razumel je in presenečeno ugotovil, da se strinja z njim. Tako ne
more več živeti.
»Poleg tega imam na
sumu, da te ne teži le smrt staršev in Katje, pač pa tudi to, kar
vidiš. Videl sem tvojo reakcijo, ko si pogledal tisti časopis in
čeprav nikakor nisem mogel vedeti, za kaj se gre, predvidevam, da te
muči to, kar vidiš. Tako sva se z enim izmed agentom dogovorila, da
se boš pogovoril z njim. In to res pogovoril. Jaz ti sam ne bom
mogel pomagati kot ti bo on, ker nisem na istem kot ti, on pa se bo
potrudil. To bo Kristijan Kocan, tisti, ki si ga srečal v Agenciji.
Poleg tega ne misli, da te bom spustil na teren ali kaj takega.
Pomagal boš njemu in še ostalim. Predvsem meni in Črvu. In povedal
mi boš, kadar se boš igračkal z Darom, kot si se danes in že
večkrat prej.«
»Kako veš?« je Tine
presenečeno vprašal.
»Črv in Kristijan sta
te malo opazovala. Ni varno, da se igraš tako sredi mesta.«
»Saj nisem počel
ničesar nenavadnega. Prvič in zadnjič, ko sem dejansko uporabil
Dar, je bilo na Katjinem pogrebu.«
»Ta bi ti moral biti v
opozorilo, da ne smeš kazati, kaj lahko narediš.«
»Pa saj nihče ni
mogel opaziti. Igral sem se samo z listi in valovi, katerih vedenje
pa je že samo po sebi na videz nepredvidljivo,« je Tine ugovarjal z
besedami, katerim je res verjel.
Andrej ga je ostro
pogledal:
»Če je to lahko videl
Črv prek računalnika in je čutil Kristijan, kaj misliš, kdo je še
lahko vedel za to?«
Tine je prikimal.
Kovač. Njegovega imena že dolgo ni spregovoril. Zadnjič je bilo
dva tedna po preselitvi v Celje, ko sta se z Andrejem prvič res hudo
sprla. Vendar je njegova senca ostala nad njihovimi mislimi.
»Torej me boš res
spustil v Agencijo?« je Tine še enkrat vprašal, ker ni mogel
verjeti. Popolnoma je že obupal nad možnostjo, da ga bo Andrej
spustil, sedaj pa mu je povedal ravno nasprotno.
»Jutri zjutraj gresta
oba z Jernejo tja skupaj z mano, da uredimo vse.«
»Jerneja tudi?«
»Seveda,« se mu je
Andrej nasmehnil, Tine pa mu je vrnil nasmeh nazaj. Vedel je, da bo
sestra uživala. »Črv je prosil, če mu lahko pride malo pomagati.
Vendar ji nikar ne povej. Uničil boš presenečenje, ko bo zagledala
naš superračunalnik.«
Tine se je glasno
zasmejal, Andrej pa je pomislil, da je končno spet takšen kot prej.
No, v resnici ne popolnoma enak, vendar je bil vsaj nasmejan in vsaj
pol tako srečen kot pred eksplozijo.
Drugo jutro ga je
sestra nemirno spraševala, kam gresta in prosila, naj ji pove, saj
sta ji stric in brat naročila samo, naj se normalno obleče, ker gre
z njima na delo. Nista pa ji povedala za kakšno delo gre, kaj bo
delala in kje. Tako se ji niti najmanj ni sanjalo, da bo to delo
vključevalo kakršenkoli računalnik.
Na Agencijo so prišli
po isti poti, kot sta tja šla pred meseci Andrej in Tine. Tako je
Tine vsaj poznal prostor, ko je prišel vanj, Katja pa je vse
opazovala z navdušenjem in presenečenjem. Bila je presrečna, da je
lahko končno videla Agencijo, in bila je presrečna, ker je
izvedela, da bo tudi ona postala del nje. Ta je bila edina očetova
dediščina.
Deležna je bila
podobnega ogleda kot Tine, nazadnje pa je Andrej oba odpeljal v
njegovo pisarno, kjer ju je oba vpisal v računalnik in jima dal
prepustnici. Razložil jima je, kako deluje vhodni ekran in jima
pojasnil, da sta njuna prstna odtisa že v računalniku. Pojasnil
jima je celotno delovanje agencije, od nalog nižjih asistentov, do
varnostih skupin, agentov pod krinko in aktivnih agentov, ki so
hodili na kratkotrajne naloge. Tak je bil tudi Kristijan.
Ko so jima bili jasni
celotno delovanje, njune naloge in dolžnosti, pa je oba odpeljal v
glavno dvorano, kjer je Jerneja glasno zavzdihnila ob pogledu na vse
te računalnike, ki jih je imela na dosegu roke.
»Tole je še boljše
kot na televiziji,« je glasno zavzdihnila in hitro zajemala vse
podatke, ki jih je lahko zaznala in prebrala.
Črv je bil vesel, ker
je po dolgem času zopet videl Tineta in njegovo sestro. Bil je
osupel nad njenim obvladovanjem računalnika. Andreju je celo rekel,
da ga bo kmalu premagala, pa je bil med najboljšimi na svetu. Javno
sicer ni bil poznan, vendar so ga poznali drugi najboljši, ko so
imeli njihova letna srečanja. Tja so bili povabljeni le najboljši,
poznani ali manj poznani, sestanek pa je bil res tajen. Črv je tako
Andreju rekel, da sumi, da bo Jerneja prav kmalu med njimi.
Jernejo sta prepustila
njemu, sama pa sta šla v eno od zaprtih pisarn, in sicer tisto, ki
je pripadala posebnemu agentu Kristijanu Kocanu. Posebnemu zato, ker
je imel Dar. Tine je bil namreč obljubil, da se bo pogovoril z njim,
Andrej pa je to takoj zahteval. Zato je, ko je Andrej potrkal na
vrta, Tine globoko vdihnil in vstopil v zelo domačo pisarno sicer
zelo zaprtega agenta, ki ga je zadnjič in edinkrat, ko sta
spregovorila, ostro okaral.
Tine si ni mogel
verjeti, da se je lahko komurkoli tako odprl. Vendar mu Andrej ni
povedal, da je Kocan, preden se je pridružil Agenciji, delal kot
psiholog in pomagal njegovemu očetu. Kot po naključju je prejel Dar
ravno, ko sta ugotovila, kaj to je. Zato je lahko na prefinjen način
dosegel, da se mu je Tine lahko popolnoma odprl in iz sebe izlil
zadnje mesece, ki so ga tako zelo težili.
Andrej je bil resnično
presenečen, ko je vedel, da je pogovor na fanta učinkoval še
bolje, kot je sam načrtoval. Imel je občutek, kot da se je
spremenil v eni uri. Ampak se v resnici ni. Samo odgrnil je zaveso, s
katero se je prekrival.
Spremenil pa ga ni le
pogovor, ampak tudi delo. V Agenciji je bil prvi in odšel zadnji.
Brez ugovorov je naredil vse, kar so mu naročili, hkrati pa
raziskoval še sam. Tako se je v dobrem tednu naučil vsega, kar je
Agencija sploh lahko vedela o Kovaču. Mirno je čakal na maščevanje,
vedel pa je, da ga bo dobil. In če bo moral čakati celo življenje.
Sredi julija se je v
Agenciji vklopil signal o novem Daru. Vendar so kmalu ugotovil, da se
na mesto ne splača pošiljati agentov. Prejemanje Daru je vodil
Kovač in Tine se je lahko prepričal, da je bil res poskusna ovčka.
Poleg tega tokrat ni bil prejemnik navaden državljan, prav tako pa
na mesto prejema niti ne bo mogli. Kovač ga je poslal kar v svoj
laboratorij. Vendar pa je vse najbolj šokiralo to, kdo je bil
prejemnik.
Tine je v teh tednih
izvedel vse o Kovaču, vendar je takoj lahko ugotovil, da Agencija
nečesa ni vedela. Ali vsaj tega ni bilo v dokumentih. Kasneje je
izvedel, da sta Andrej in njegov oče vedela resnico. Kovač je
namreč imel hčer, staro ravno toliko kot Tine. Vendar pa ta ni
živela pri njem, ampak pri njeni materi, ki pa se je poročila z
drugim in z njim mirno živela svoje življenje. Živela je v istem
kraju kot prej Tine. Njegova hči je obiskovala isto šolo kot Tine.
Njegova hči je bila Tinetova razvajena sošolka, ki jo je najmanj
maral, ker je stalno silila v njega in želela postati vodja. Zato ga
je to dejstvo precej šokiralo.
Tega ni izvedel od
drugih, pač pa je vse to izvedel v trenutku, ko je Nina prejela Dar.
Vsi so bili nekako povezani in zato je Tine takoj vedel, kdo je novi
prejemnik. Ko se je oglasil alarm, ki je to povedal vsem, je bil
slučajno v glavni dvorani poleg Andreja. Ta je v trenutku, ko je
izvedel za približno lokacijo, hotel poslati tja najbližjega
agenta, saj se je zgodilo v Španiji.
»Em,« ga je prekinil
Črv, ki je poskušal izbrskati natančnejšo lokacijo. »Nikar se ne
trudi. To se je zgodilo v Kovačevem laboratoriju.«
»Kdo pa je prejemnik?«
»Nina,« je Tine napol
tiho in popolnoma mirno dejal. Oba, Andrej in Črv sta se presenečeno
obrnila proti njemu. »Raje se ne trudi, ker ti lahko povem vse o
njej. Je absolutno najbolj egoistično in morda celo najbolj zlobno
bitje, kar jih poznam. Ko se zapiči v nekaj, vse svoje sile usmeri v
to. Ker res ne prenese biti poražena in ponižana.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar