Glava ga je neizmerno
bolela, prav tako pa tudi vse v njegovem telesu. Ko se je zbudil iz
nemirnih sanj, v katerih je plesal z meglico, ga je gledal zaskrbljen
Dejanov obraz. Situacija nikakor ni bila rožnata.
»Si dobro?« je Dejan
počasi in potiho vprašal, Tine pa se je počasi dvignil in se
presedel na eno izmed klopi. Prijel se je za glavo in se sklonil
naprej, saj mu je bilo slabo. Tako je nemirno obmiroval nekaj
trenutkov, nato pa se je nenadoma dvignil in pogledal svojega
prijatelja.
»Pojma nimam, kako
lahko kdorkoli počne kaj takega!« je trezno in normalno dejal.
»Grozno!«
»In jaz ne morem
verjeti, da si to dejansko naredil. Lahko bi te ubilo,« je Dejan
prestrašeno, vendar vseeno potolaženo dejal. »Saj nisi mogel
vedeti, kolikšna je bila količina.«
»Doza je bila
prevelika,« je Tine resno dejal. »Glede na to, da sem stvar vzel
res prvič, bi me ubilo, če ne bi imel manjše pomoči in se ne bi
obvladal. Zakaj misliš, da sem sedaj tako dolgo spal.«
»Šef naju je spravil
v zapor, češ, da sem ti prodal to stvar.«
Tine je prikimal in
povsem mirno dejal:
»To me ne skrbi. Samo
preizkušajo naju, če naju bo kdo spravil ven. V resnici stavim, da
tega ne bi naredil, če sam ne bi imel veze in naju bo zato spravil
ven, če naju seveda ne bo prej kdo drug. Skrbi me le, kako bo
reagirala Agencija, ko bo izvedela, kaj sem naredil.«
»In skrbelo jo bo
povsem upravičeno.«
»Hej vidva!« ju je
grobo poklical paznik, ko je potrkal na rešetke. »Nekdo vaju je
obiskal!«
»Grem stavit, da je
nekdo, ki ga je poslal Andrej,« je prikimal Dejan in vstal, prav
tako pa je pomagal še Tinetu, ki je bil še vedno malo omotičen.
Skupaj sta sledila pazniku v zaprto, a nadzorovano pisarno s tremi
stoli. Takoj, ko sta vstopila, sta videla, da bi Dejan izgubil stavo.
Bil je Andrej osebno.
»Si znorel, ali kaj?«
je takoj napadel Tineta, ko se je ta usedel na stol. »Sem smo vaju
poslali ravno zato, ker smo mislili, da ne bosta počela takšnih
neumnosti, ti pa greš in na vrat na nos vzameš drogo. Pa sem že
mislil, da te poznam!«
»Če pa je bila
zastonj,« je napol v šali skomignil Tine in situacijo samo še
poslabšal.
»Takoj gresta domov!«
je ostro in odločno odkimal. »Takoj vaju bomo spravili ven in
poslali na letalo nazaj v Slovenijo. In potem lahko, Tine, pozabiš,
da boš kmalu poslan na novo nalogo. Ker si odpikal. Nihče še ni
nikoli naredil takšne neumnosti kot ti! Da se zadaneš, kot da bi
bil res zafuran študent, ki ga briga ves trud, ki ga je vložil v
svoje življenje! In veš kaj? Res si zafural!«
Tine je mirno in brez
odziva poslušal stričevo pridigo. Vedel je, da ima prav, da je res
ravnal popolnoma neodgovorno in bi se skoraj ubil, vendar je verjel,
da bo dokončal nalogo.
»In, da mi sploh ne
ugovarjaš!« je Andrej hitro pristavil, ko je videl, da želi Tine
spregovoriti.
»Saj ne bom
ugovarjal!« je Tine razburjeno dejal. Bolj, kot bi v normalnih
okoliščinah. Andrej ga je zgroženo pogledal in razočarano
odkimal.
»Oprosti,« je Tine
mirno in iskreno dejal. »Droga res ni najboljša, sploh če jo
kombiniraš z mano. Rad bi ti samo razložil, zakaj sem naredil tako
kot sem. Verjemi, da res ne bi ničesar naredil drugače, če bi
lahko ponovil. Ker bom le tako dobil možnost, da dobim v roke
pravega šefa.«
Andrej ga je z
zanimanjem poslušal, vendar še ni bil prepričan.
»Ali veš, da je
direktor že podpisal, da je naloga končana?«
Dejana je informacija
stresla, Tine pa je ostal hladnokrven:
»Pa strgaj papir in
nama daj še nekaj dni. Vsekakor pa naju pusti v zaporu.«
Andrej je pogledal
Tineta, kot bi bil nor. Že tako je prekršil preveč omejitev, ki so
mu bile postavljene, sedaj pa je izzival, naj prekliče direktorjev
ukaz. Saj načeloma bi to lahko naredil, vendar bi potreboval res
dober razlog. In tega še ni imel.
»Poslušaj,« je Tine
dejal in se prijel za glavo. Andrej mu je stal nasproti, saj je bil
preveč razburjen, da bi lahko sedel, Dejan pa se je postavil v kot
za njemu. On sam pa še ni mogel stati. Glava ga je še vedno bolela,
če je poskušal preveč razmišljati. »Tisti, kateremu so naju
peljali, ni nič. Le eden izmed tistih, ki so neposredno podrejeni
glavnemu šefu. Bossu. To, kar je zahteval od naju, je bil preskus.
Če bi se uprla, bi naju v trenutku poskušali ubiti. Ker sem se
uklonil in naredil, kar je hotel, so začeli manj dvomiti. In zato so
naju sedaj poslali v zapor, da bi se prepričali, če naju ne bi kdo
spravil ven. To bi le potrdilo, da imava neke šefe, ki njim niso
všeč.«
»Torej misliš, da
vaju bodo spravili ven in vaju sprejeli za svoje.«
»Ja,« je Tine sprva
odločno dejal, nato pa manj prepričano dodal: »Seveda, če še ne
vedo, kdo sva in se le igrajo z nama.«
»Prav! Recimo, da vama
verjamem. Kaj če zahtevajo, da se zadaneta oba in vama dajo
prevelike odmerke?«
»Odmerek je že tako
ali tako bil prevelik,« je Dejan tiho dejal in Tine bi ga skoraj
prebil z očmi. Tega ni nameraval povedati Andreju.
»Če naju bo pustil
nadaljevati, naj ve vse. Če ne, bo bolje, da ne nadaljujeva!« je
Dejan odločno odgovoril na Tinetov pogled, Andrej pa je Tineta
prebodel z očmi, zahtevajoč pojasnilo.
Tine se je vdal in
prikimal:
»Res je. Odmerek je
bil prevelik za nekoga, ki bi drogo vzel prvič, vendar ne za nekoga,
ki bi jo bil vajen. Sam sem si pomagal z Darom. Vendar, če ne bi bil
prepričan, da mi bo uspelo, tega ne bi naredil,« je hitro dodal še
zadnji stavek, ko je videl, da Andreju razlaga ni všeč.
Andrej je prikimal in
se usedel, da bi premislil. Nekaj časa so obstali v tišini, nato pa
je prikimal.
»Prav! Naj vama bo!
Lahko nadaljujeta, vendar le pod pogojem, da se kaj takega ne ponovi
niti enkrat več. Tine, če te samo enkrat zalotim s kakršnokoli
drogo, razen z neizogibnim alkoholom in kakšnimi zdravili, letiš iz
Agencije. In iz šole! Prvo se bo zgodilo, če to dobim samo s
cigaretami. Razumeš?«
»Kaj pa, če me
pošljete raziskovat med kronične kadilce? Bi to vseeno veljalo?«
»Ne izzivaj, ker si na
zelo tanki vrvici. Samo ena napaka, pa opustiš vse in si na prvem
letalu za Slovenijo!«
»Najbolje bo, če
rečeš, da si moj daljni sorodnik, ki mi je ponudil, da me spraviš
ven, vendar si zahteval preveč,« je Tine odločno preusmeril temo,
ker je prejšnjo grožnjo dobro razumel. »Recimo, da se vrnem v
šolo, opustim vse svoje prijatelje in postanem priden fantek. Ker
sem odklonil, mi odklanjaš pomoč in me prepuščaš zaporu.
Svetujem ti, da na izhodu narediš prepričljiv govor, kako zelo si
obupal nad mano.«
Andrej je prikimal, saj
je bila ideja res pametna. Hotel je že oditi, ko je pogledal Dejana:
»Pazi mi nanj, da ne
naredi še kakšne neumnosti.«
»Če jo bo hotel
narediti, mu tega tako ali tako ne bom mogel preprečiti,« je Dejan
napol obupano povedal resnico, Tine pa je v strinjanju prikimal.
»Se vidimo čez nekaj
dni. In da sta mi cela in zdrava. Brez kakšne substance v krvi.«
Tine je pravilno ocenil
situacijo. Nekaj dni kasneje so ju nagnali iz policije, češ da sta
oprana vsega obtoženega. Dejan se je čudil, kako lahko naredijo kaj
takega, Tine pa mu je mirno dejal, naj se prepusti toku, ker je
očitno, da je človek, ki ga lovita, velika in vplivna riba.
Nista vedela, kam naj
gresta, da bi lahko prodajalci droge stopili v stik z njima, zato sta
se vrnila v njuno kavarno. Nanjo sta se že skoraj navezala.
Dva dni kasneje, na še
eno, sicer manj deževno jutro, je do njiju stopila njuna zveza –
študent v prevelikih oblačilih. Mirno je prisedel k njima in
spregovoril, kakor da se ne bi zgodilo ničesar. Dejan ga je grdo
pogledal, Tine pa je igral, da ga nikakor ni vesel.
»Grdo si naju
prevaral!« je ostro dejal, ne da bi ga pogledal. »Bolje bo, da
odideš, če ne želiš izgubiti nekaj zob.«
Študent se je na to le
nasmehnil. Pričakoval je njun odziv, Tine in Dejan pa sta vedela, da
mu morata ponuditi ravno takšnega.
»Dajta, no! Saj menda
nista jezna zaradi nekaj noči v zaporu. Tudi sam sem odšel čez
podobno preizkušnjo in vidva sta jo prestala. Gospod je pripravljen
poslovati z vama.«
Beseda Gospod je bila
izrečena izredno spoštljivo in oba sta vedela, da govori o njegovem
pravem šefu.
»Mi drzneš
predlagati, da bi zopet prenašal takšne žaljivke kot zadnjič?«
se je Tine razburil. »Kadar poslujem želim resnost in ne igranja.«
»In Gospod se ne igra.
Samo njegovi podrejeni so takšni. Kadar Gospod reče, da bo
posloval, bo posloval. Osebno.«
Tine zaenkrat ni
odgovoril, kakor da premišljuje.
»Prav! Premislita,«
jima je dejal študent in vstal, da bo odšel. »In če želita
poslovati, pridita danes ob polnoči v sosednjo stransko ulico.
Prinesita denar.«
»Bova šla?« je Dejan
vprašal Tineta, ko je bil študent že daleč, Tine pa se je globoko
poglobil v francosko križanko, ki je on ne bi nikoli znal rešiti.
»Seveda bova šla,«
je Tine prikimal in se nasmehnil prijatelju. »Samo nikakor ne smejo
misliti, da sva se tako zlahka vdala. Zato bova zamudila pet minut,
poleg tega morava po denar.«
»Slab občutek imam,«
je Dejan resno dejal.
»Hvala enako!« je
Tine resno odgovoril. »Mislim, da še vedno dvomijo v najino
iskrenost.«
»Logično!« je Dejan
dejal, mislil pa je povedati, da res nista iskrena.
»Hej! Sem eden izmed
redkih človekov, ki zna biti iskren.«
»Res?« je Dejan
dvignil eno obrv, kakor je Tine sovražil. »Kaj si že rekel Maji,
da delava tukaj?«
Tine ga je grdo
pogledal in spustil glavo. Bolelo ga je, ker je imel prav. Sploh pa
bi bil vesel, če bi Maji lahko povedal resnico.
Ko sta prišla v ulico,
je minilo tri minute, odkar je odbila polnoč. Avto ju je še vedno
čakal, prav tako pa tudi študent, ki pa je bil rahlo nejevoljen,
ker sta zamujala.
»Gospod ne mara
zamudnikov,« je živčno dejal. »Še dobro, da sem poskrbel, da
imamo deset minut v dobrem. Imata denar? Sedita!«
Tokrat jima niso
zavezali oči. Očitno so jima res zaupali, sploh pa sta oba dvomila,
da ju bodo peljali direktno domov k Gospodu.
Tokratna pisarna ni
bila zanikrna v enem izmed zakotnih skladišč v umazanem poslopju.
Bila je urejena, v lepi poslovni hiši, v lepem mirnem predmestju.
Bila je primerno okolje za Gospoda.
Preiskali so njiju in
njun kovček z denarjem, ki so ga natančno pregledali, če ni
označen in ne vsebuje kakšnih skritih sledilnih napravic. Vendar
niso odkrili ničesar. Ničesar nista potrebovala – Tinetu so lahko
sledili preko Rdečega satelita, kakor ga je poimenovala sestra,
denar pa je bil označen na prav poseben način, da ga je prav tako
zaznaval le ta isti satelit. Ko sta prestala pregled, so ju spustili
v srednje veliko udobno pisarno z veliko mahagonijevo mizo in
usnjenimi sedeži. Gospod je že sedel na stolu, vendar je bil
obrnjen od njiju, tako da ga nista mogla videti.
»Ste prepričani, da
nista ozvočena?« je dejal, njegov glas pa je bil strog, oster in
začuda visok. Dejan je pomislil, da je ženska ali pa res nenavaden
moški.
»Prepričani smo,
Gospod,« je ponižno rekel eden izmed uslužbencev, Gospod pa se je
zasukal na svojem stolu in pokazal svoj obraz, ki pa je odkrito
osupnil Dejana. Gospod je njegovo osuplost opazil.
»Vem, vsi mi pravijo,
da sem popolnoma podobna princesi Diani, vendar je ta že umrla. In
jaz nisem ona.«
Tine se je strinjal z
vsemi ostalimi. Njen obraz je bil identičen preminuli princesi, le
frizuro in postavo je imela drugačno. Njen obraz so ji namreč
obkrožali bujni lasje rdeče barve, postava pa ni bila popolna. Bila
je majhna in okrogla, vendar je to ni motilo, da si je ustvarila
lasten imperij.
»Torej sta prišla
poslovat? Ali pa me res samo poiskati?«
Zlobno se je nasmehnila
in nič ni bila podobna princesi Diani, ki se je vedno prijazno
smehljala z vseh slik in pred vsaki televiziji.
»Moram vama priznati,
da sta bila res prepričljiva. Vajine zveze in krinke so čudovite.
Še nikoli nisem naletela na tako popolno izpeljano operacijo. Vendar
so tudi vajine krinke imele konec in so mi pokazale, kdo pravzaprav
sta. Dva mlada agenta. Vendar še nisem natančno ugotovila, kdo vaju
je poslal.«
Tine in Dejan sta
stresla ob njenih besedah. Njune krinke so popustile. Bila sta
razkrinkana. Vendar kako?
»Vidim, da sta
šokirana in me to res veseli. Na osje gnezdo sta stopila in se sploh
nista zavedala, da so ose letale okoli vaju že preden sta jima
prišla blizu. Mislita, da bi vaju res pustila k sebi?«
Oba fanta sta onemela.
Morda bi bilo res bolje, če bi ju Andrej poslal na letalo, dokler je
bil še čas. Pristala sta v smrtni nevarnosti in sta se tega dobro
zavedala.
Gospod je vstala iz
svojega stola in na svojih rdečih špičakih ponosno prišla bližje
k njima. Hudomušno in zadovoljno se je smehljala. Zabavala ju je
misel, da je dobila dva vohuna. Nista bila prva, sta pa vsekakor bila
najmlajša, kar jih je kdaj spoznala. Postavila se je prav pred
Tineta in se mu hudomušno posmehnila:
»Ne morem verjeti, da
si dejansko vzel drogo. Prav očarana sem!«
»In videti je, da se
ni niti najmanj splačalo.«
»Se res ni? Ni bilo
super, ko si se zadel? Si ne želiš še enkrat?«
»Niti najmanj,« ji je
Tine ostro vrnil pogled in odkimal. »Nikoli več. Sploh zato, ker bi
me lahko ubilo.«
»Ubilo?« se je
naredila zaskrbljeno. »Odmerek je bil ravno pravi za fanta tvoje
starosti in zdravja, ki je že prej vzel nekaj odmerkov. Res pa bi
moralo biti usodno, ker si v resnici poskusil drogo prvič. Res me
zanima, kako ti je uspelo preživeti.«
»Veš, imam posebno
moč, s katero lahko premikam stvari in naredim določene stvari, pa
sem si malo pomagal in omilil odmerek na meni nesmrtno dozo.«
»Ha, ha, ha, zelo
duhovito!« se je Gospod nasmejala, takoj nato pa strogo pogledala in
dejala, da res ne mara ljudi, ki se norčujejo iz nje.
»In jaz res ne maram
ljudi, ki se igrajo z mano in me tako prisilijo, da se zadrogiram.«
Tine je z vsako izjavo
izzival. Dejan je v sebi zmajeval z glavo. Vso situacijo je s svojimi
besedami le podžigal in ju sam vodil v grob.
Gospod se je zasukala
na svojih petkah in hotela oditi nazaj na svoj prostor, ko se je na
pol poti ustavila, zasukala in prikimala nekomu v ozadju. Ne Tine ne
Dejan nista vedela, kaj je znak pomenil, dokler nista zaslišala
znani zvok pištole, Tine pa je začutil skelečo bolečino v njegovi
desni rami.
»Tole je za tvojo
predrznost,« je Gospod zlobno dejala in se nasmehnila, ko je videla,
da ob bolečini ni ostal brezbrižen. Vendar ni izgubil svoje
predrznosti.
»Verjetno bi lahko jaz
tebi vrnil za tvojo. Pravkar si me ustrelila, tako da si bom moral
izmisliti res dober razlog, da bom svojemu dekletu pojasnil, kako sem
lahko staknil kroglo, če pa sem le na miroljubnem raziskovanju.«
»Ne trudi se! Ker ga
ne boš potreboval! Ji bo moral nekdo drug razložiti, zakaj boš
domov prišel v krsti!«
»Greš stavit, da boš
ti pristala v zaporu?« je Tine izzival, Gospod pa ga je z zanimanjem
pogledala. Nekaj na njegovem obrazu ji je dejal, da se ne šali.
Nenadoma si ju ni več želela v istem prostoru.
»Odpeljite ju in ju
ubijte!« je strogo ukazala, stražarji pa se niso premaknili. Na
njihovem obrazu je bil presenečen izraz, saj niso vedeli, kaj se
dogaja z njimi.
»Kaj počnete?!« je
Gospod strogo zakričala. »Primite ju!«
»Saj bi naju, pa se ne
morejo premakniti,« je Tine mirno pojasnil.
»Zato mirno počakajte
tukaj, da pridejo ljudje, ki vas bodo odpeljali v zapor. In ne
tistega, v katerem sva bila midva. Saj si poslal sporočilo, da naj
pridejo, kajne?«
»Seveda! Moja sestrica
je prepoznala signal in ga posredovala naprej.«
»Je kar faca, ja.
Tvoja sestra.«
Tine in Dejan sta se
mirno pogovarjala, kakor da ne bi bila v isti sobi s stražarji s
pištolami, z besno Gospodom in z rano na Tinetovi desni rami. Gospod
pa ni ničesar razumela in se je razburjala. V zgornjem predalu svoje
mahagonijeve mize je imela revolver majhnega kalibra in odločila se
je, da ga uporabi. Namerila ga je proti Tinetu in ustrelila … In
zgodilo se ni ničesar. Nikjer ni videla, da bi Tineta strel zadel,
čeprav bi ga vsekakor moral. Bila je odlična strelka, fant pa je
bil oddaljen komaj dva metra in pol. Šele čez nekaj časa je
opazila, da naboj lebdi v zraku, večkrat pomežiknila, nato pa se
skrušeno sesedla. Izgubila je ne le svojo avtoriteto in oblast, pač
pa tudi del svoje pameti, saj je bil pravkar videni prizor v popolnem
nasprotju s fiziko sveta, iz katere diplomirala.
Tine se ji je
posmehljivo nasmehnil, ko je videl, da sedi tam vsa skrušena.
Stegnil je roko in naboj mu je počasi padal na roko.
»To ni mogoče!« je
Gospod nejeverno dejala. »To res ni mogoče.«
»Pred približno letom
dni in pol bi se strinjal z vami,« je Tine mirno dejal in vstal.
»Vendar je situacija nanesla tako, da se vam prej nisem zlagal ali
se norčeval z vami. Bil sem popolnoma iskren!«
Gospod je le nekajkrat
tiho zaječala in obsedela na svojem stolu. Pred hišo pa so se že
ustavili beli kombiji Agencije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar