Poletje je minilo in to
brez Nininih napadov. Tine se zaradi nje ni pretirano razburjal, saj
bi vedel, če bi ga napadla. Poleg tega je z očetom odšla v Ameriko
in tam ostala do jeseni. O njej niso slišali ničesar, razen, da je
pomagala očetu pri nekaterih poslih in se jeseni vpisala v gimnazijo
v Ljubljano. Ni treba posebej poudarjati, da je bila to ena najbolj
uglednih gimnazij v Sloveniji.
Tine se je končno
zbližal s svojo sestro, čeprav je ta bila vso poletje ali s
prijateljicami ali s Črvom za računalnikom. Prav tako je v sebi
globoko potlačil maščevanje in se usmeril na delo v Agenciji.
Jeseni pa je odšel v šolo.
Šola ga je nenadoma
veselila. V tem razredu ni bilo Nine, da bi vedno moral spodbijati
njeno željo po prevladi in nadzorom nad vsemi okoli nje. Poleg tega
se je veselil, da bo lahko preizkušal svoje moči napovedovanja in
predvidevanja dogodkov. Kot to, ali bo vprašan angleščino in kaj
bo v testu. Kmalu je ugotovil, da je to odvisno od profesorjev.
Nekateri so bili tako zelo predvidljivi, da je ta vprašanja vedel še
pred snovjo, drugi pa so mu bili izziv. Takšna je bila njihova
razredničarka, profesorica francoščine, s katero pa se je dobro
razumel in ni preveč ugovarjala, ko mu je ravnatelj dodelil posebni
status, če bi kdaj potreboval kam iti zaradi Agencije.
Te nove sošolce je
sprejel drugače kot po selitvi. Prvi dan je prišel v šolo poln
idej in pripravljen na mnoga nova prijateljstva. No, vsaj nekaj jih
je našel v razredu.
Prvi dan, ko je vstopil
v razred, še ni poznal nikogar, zato ni vedel, kam bi se lahko
usedel. Ni želel sedeti v prvi vrsti, prav tako pa ne v zadnji. Zato
je v tretji vrsti vprašal, če je prosto poleg fanta s kratkimi
našpičenimi temnimi lasmi. Deloval mu je prijazno in razumevajoče,
poleg tega je izgledal kot športnik. V naslednjih dveh urah je
ugotovil, da mu je ime Dejan, da trenira košarko in je iz okolice
Celja. V trenutku sta oba spoznala svojega najboljšega prijatelja.
Za njima sta sedeli dve
dekleti, sošolki iz osnovne šole, ki pa sta se v šolo vozili z
avtobusom, saj sta bili iz Mozirja. Maja je bila temnolasa in
rjavooka. Tine je ocenil, da je kakšen decimeter nižja od njega.
Kristina pa je bila višja, visoka toliko kot on. Precej visoka za
dekle njenih let, vendar je ta kompleks že zdavnaj odpravila in je
bila na to celo ponosna. Imela je kratke svetle lase in modre oči.
Vsi so se takoj razumeli in po razredni uri odšli na pijačo.
Postali in ostali so zelo dobri prijatelji.
Tine je v naslednjih
dnevih spoznal vse sošolce. Poznal jih je celo bolje, kot so
mislili, saj si je pri tem pomagal z Darom. Zelo dobro se je razumel
še z nekaterimi fanti in kmalu opazil, da je nekaterim sošolkam
Dejan kar precej všeč. Ko mu je namignil o tem, se je ta samo
nasmehnil in nemočno skomignil. Saj res ni mogel narediti ničesar.
V naslednjih dneh pa je
ugotovil, da v razredu niso vsi tako super. Že drugi dan se je močno
skregal s Tajo, poleg tega pa je opazil, da ga ne mara nek drug
sošolec – Miha. Ta je bil bogat razvajenček, ki ni prenesel, da
ne bi bil najbolj kul v razredu. Tine je že pomislil, da bo hotel
biti kot Nina – imeti vse pod nadzorom, vendar je kmalu ugotovil,
da to ni res. Maral ni samo njega in Dejana, z ostali pa je bil
povsem običajen in normalen.
Konec leta, ko se Nina
še sploh ni prikazala in je bila očitno zaposlena s šolo, je brata
in sestro šokiral Andrej. Obema je dejal, naj se usedeta za mizo in
poslušata, ker jima more povedati nekaj resnega.
»Odločil sem se, da
se bom odrekel vodenju Agencije. Vse preveč časa mi vzame, poleg
tega si želim delati na terenu, kateremu sem se odrekel.«
»Si prepričan?«
»Popolnoma. Direktor
Agencije bo postal najboljši kandidat, ki bo ustrezal vsem pogojem,
ki jih je zapisal že Jernej, ko je ugotovil Dar. Ta bo to postal
začasno, verjetno za nekaj let.«
»Zakaj samo začasno?«
je z zanimanjem vprašala Jerneja, Andrej pa je takoj pomislil, kako
naj se izmuzne pravemu odgovoru. »Oče je bil direktor do smrti,
prav tako bi lahko to bil tudi ti. Zakaj bo potem nov direktor to
samo začasno?«
»Ker je direktura že
določena, vendar pa naslednji direktor še ne bo prevzel vodenja.«
»In zakaj ne?«
»Ti razlogi niso
pomembni. Poleg tega vama moram povedati še nekaj. Verjetno bi moral
to povedati že takoj na začetku, vendar nisem mogel, ker še ni
bilo nič določeno. Vsaj tebi, Tine, bi moral povedati.«
Andrej se mu je skoraj
opravičeval in Tineta je zaskrbelo, kaj je tako skrivnostnega. Imel
je občutek, da se ne tiče ne njega, ne njegovih staršev in ne
Agencije. Vendar se je motil. Glede vsega.
»Dejan ve, kdo si,«
je Andrej tiho, a razločno dejal, Tineta pa je zadelo povsem
nepričakovano. Vedel je, da Andrejeve besede pomenijo, da njegov
najboljši prijatelj, ki ga je poznal že nekaj mesecev in to zelo
dobro, ve vse o njem. In njemu se o tem ni niti sanjalo.
»Kako?« je napol v
šoku vprašal svojega strica.
»Dejana poznam dlje
kot ti. Je sin enega izmed agentov Agencije, zato. Vendar ne misli,
da ve zaradi tega za Agencijo kaj dlje kot ti. Ravno nasprotno. Za
Agencijo je izvedel povsem po naključju, kolikor sploh lahko
govorimo o naključju. Mene je že prej poznal, ker sva z očetom
dobra prijatelja, pred tremi meseci, torej, skoraj mesec po začetku
šole, pa je ugotovil, da sem jaz tvoj stric. Saj se spomniš, še
sam si naju predstavil.«
Tine se je res spomnil.
Dejan je prišel k njemu domov in se je slučajno srečal z Andrejem.
Vendar nikakor nista pokazala, da se poznata.
»Takrat se me ni
spomnil, pač pa se je čez nekaj dni, ko me je poklical. Ni neumen,
Tine,« je Andrej odkimal. »Nekako je uspel povezati svojega očeta
in tebe. In svojega očeta postavil pred dejstvo, da želi vedeti vse
o njegovi službi. O pravi, ne lažni. Zato sem mu dal dovoljenje, da
mu je povedal svoj del. Sam sem mu povedal svojega.«
»In kdo mu je potem
povedal zame?« je Tine razburjeno dejal. Bil je jezen, ker so vsi
delovali mimo njega. Lahko bi mu povedal sam.
»Sam me je vprašal,
kakšen delež imaš pri vsem tem. In če imaš mogoče Dar. Res na
vem, kako, vendar te je nekako začutil.«
»Mogoče sva se ravno
zaradi tega tako dobro ujela. Vseeno pa mi nisi odgovoril. Kdo mu je
povedal moj del?«
»Nihče,« je Andrej
odkimal. »Rekel sem mu, da mu moraš vse razložiti sam. In mislim,
da je tako najbolje. Ve samo to, da imaš Dar in si del Agencije.«
Tine je prikimal.
Najbolje je bilo tako. Pravzaprav se je takoj, ko je izvedel, da
Dejan še ne ve vsega o njem, in da je Andrej to prepustil njemu
samemu, pomiril.
»Prav,« je prikimal.
»Torej se boš ti odpovedal direktorskemu stolčku, jaz pa se bom
lahko končno popolnoma zaupal najboljšemu prijatelju.«
Andrej je bil
presenečen nad preprostostjo, s katero je Tine povzel vse. In bil
presrečen, ker je to tako zlahka sprejel. Ni vedel, da je že
razmišljal, da bi Andreja vprašal, če se lahko zaupa najboljšemu
prijatelju.
»Jerneja,« se je
obrnil k svoji sestri. »Bi šla z mano na Dejanovo tekmo?«
»Si prepričan?«
»Če mu bom že
povedal, mu bom povedal vse. Čisto vse. In pri delu pripovedi bo
tvoja pomoč neizogibna.«
Jerneja se je
nasmehnila svojemu bratu in prikimala. Tudi njo samo so mučile
skrivnosti, v katere je bila skrita smrt njenih staršev. Lepo bi
bilo, če bi se lahko komu zaupala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar