Tine je komaj pojasnil
Maji, da je strel staknil, ko ga je nekdo napadel na ulici. Maja je
sprva sumila, da se ji laže, vendar, ker ni našla protiargumentov,
je njegovo pojasnilo sprejela in zagnala paniko, da ne bo nikoli šla
v Pariz, če je res tako nevarno. Pač pa je naslednje tedne, ko je
Tine okreval od strela, skrbela zanj in mu pomagala ob vsaki
najmanjši stvari.
Andrej je oba fanta
naposled le pohvalil, ker sta dobro opravila delo in zašila Gospoda,
ki je v resnici bila gospa. Čeprav je Tine bil deležen še ene
pridige, Andrej pa je poskrbel, da se je še dolgo spominjal svoje
napake. Vsakič, ko je popil samo šluk alkohola, je začel kašljati
in ga prebadati s pogledi. Ker mu je v pogovoru, ko ga je Tine
vprašal, če misli kdaj nehati s tem, zagotovil, da ne, se je raje
odpovedal kakršnemu alkoholu. Vsi so ga nenavadno gledali in ga
prepričevali, naj ne bo takšen zadirčnež, vendar ni želel, da bi
kdo izvedel, da je poskusil trdo drogo. Zato je raje prenašal
njihova posmehovanja. Vsaj dokler se ni zopet srečal z drogo.
Ninina tišina je
trajala še naprej, vse do Božiča. Ko se je nenadoma naveličala
biti zaprta v šoli in se je spomnila, da mora Tineta malo opomniti
nase.
Tine in Maja sta večino
časa preživela skupaj. Pravzaprav sta bila skupaj toliko časa, da
ni Maja že skoraj zamudila svoj zadnji avtobus domov. Kadar ji niso
zatežili starši, da se mora še malo učiti. Saj v resnici nihče
od njiju ni imel težave s šolo, le menili so, da ji nekaj morajo
reči, da se ne bi preveč navadila samostojnosti.
Nina je točno vedela,
kaj vse se dogaja s Tinetom. Del njega je čutila s pomočjo Daru,
zato je vedela, da se je kar močno zaljubil, drugi del, kaj se
resnično dogaja, pa ji je priskrbel oče. Nekako je imel Tineta ves
čas na očeh, čeprav Nini ni hotel povedati, kako. Vedela je, da ni
mogel Tineta opazovati, kakor bi to počeli navadni ljudje, saj bi ga
Tine takoj opazil.
Ko so se začele
Božične počitnice, je Nina prišla domov k očetu slabe volje.
Bila je naveličana šole, poleg tega pa je hotela komu zagreniti
življenje. In njen oče ji je dejal, da ima zanjo presenečenje.
»Tinetu nisi zadala
niti ene rane, pa je minilo že več kot leto dni, odkar je sprejel
tvoje izziv,« ji je nežno dejal in se ji nasmehnil. Bil je to
hudomušen nasmešek, ki ga je hči dobro poznala. Imel je še en
hudoben načrt.
»Kaj naj naredim, da
ga bo najbolj zabolelo?«
»Uporabi tiste, ki jih
ima rad.«
»Koga? Andreja,
Jernejo, tistega sošolca Dejana?«
»Ne. Njegovo sošolko
in dekle Majo. Slišal sem, da ji še ni povedal svoje male velike
skrivnosti. Menda ne ve ničesar. Ne ve za starše, za Katjo, zame in
zate. In se ji niti najmanj ne sanja, da ima Tine posebne lastnosti
in dela za Agencijo. Prav naivno je verjela izgovoru, ki si ga je
izmislil, ko je v Parizu staknil kroglo.«
»Kaj?«
Oče se ji je
nasmehnil. Tega ji ni povedal. Nič ni vedela, kaj se je dogajalo v
Parizu, in da bi Tine zaradi svoje predrznosti skoraj izgubil
Agencijo in delo. Pred njo je postavil prenosnik in ji odprl mapo, ki
jo je ustvaril o Tinetu. Vse, kar je počel zadnje leto in pol.
Nina je navdušeno
začela pregledovati in brati mape. Bila je šokirana, da je Kovač
vedel za skoraj vsak korak njenega nasprotnika, prav tako pa je vase
hitro goltala informacije o njem.
»In ves ta čas sem
jaz sedela v šoli?« je očitajoče vprašala očeta.
»Nisi samo sedela v
šoli. Sploh pa ga tako dolgo nisi napadla, da bo tvoj napad povsem
nepričakovan.«
Nina je dobro
pomislila, se ravno tako kot oče hudomušno nasmehnila in prikimala.
Bila je odločena. Majhen korak in majhen udarec, ampak vseeno
ogromen.
Tine je slutil, da je
Ninina tišina predolgo trajala. Slutil je, da bo napadla, vendar se
mu niti najmanj ni sanjalo, kje in kako, prav tako pa ni vedel kdaj.
Zato je mirno živel svoje življenje, hkrati pa oprezal za njenimi
signali in poskušal iz njih kaj razbrati. Vse do Silvestrovega.
Maja ni mogla priti k
njem. Starši ji niso dovolili, čeprav se je cele počitnice trudila
prepričati jih. Vendar se niso vdali in ji pustili v Celje, Tine pa
prav tako ni mogel kar iti k njej. Vendar se je zmenil, da ga bo pred
polnočjo Andrej odpeljal tja, da bosta lahko skupaj vsaj nekaj uric.
Niti najmanj se mu ni sanjalo, da bo tam ostal manj časa, kot sta
načrtovala.
Tine je prisedel k
Andreju v avto ob desetih. Do Maje sta imela pol ure, tam pa bi
ostala do enih zjutraj. Andrej je zjutraj nujno moral na sestanek v
London, zato ni mogel ostati predolgo. Ko sta se bližala Majinemu
kraju, je Tine postajal vedno bolj razburjen. Naučil je dešifrirati
svoja počutja, saj so največkrat bila povezana z Darom, tokrat pa
je zaznaval Ninino dejavnost.
»Nekaj je narobe,« je
na pol poti dejal in resno pogledal strica. Ta je njegov pogled takoj
razumel – Nina. Zato je pritisnil močneje na pedalo za plin,
vendar kaj drugega ni mogel narediti.
Ko sta se pripeljala na
zasneženi trg, je Tine takoj odšel na dogovorjeno mesto – v
manjšo kavarno, ki je bil odprta, v njej pa je bil že enkrat prej,
ko je prišel k njej. Takoj je opazil, da Maje ni bilo in vedel je,
da ne zamuja. Nekaj je bilo hudo narobe.
»Tine!« ga je
poklicala ena izmed njenih prijateljic, ki jo je spoznal ravno takrat
kot kavarno. Bila je že rahlo okajena, vendar se je vseeno vsega
dobro zavedala.
Tine jo je prijazno
pozdravil in vprašal, če ve, kje je Maja, ker sta se zmenila tukaj.
»Jap!« je dejala.
»Šla je z nekim dekletom. Prvič sem jo videla, Maja pa tudi.
Vendar ji je nekaj rekla, da pozna tebe in se morata o nečem
pogovoriti.«
»Morda veš, kako ji
je bilo ime in o čem sta govorili?«
»Ime ji je bilo nekaj
na M. Ne, N. Nika, Nina. Nekaj takega.«
»Nina?«
»Ja, mislim, da je
bila ta. Jo poznaš?«
»Žal!« je Tine
prikimal in napol prebledel. »Je kaj rekla, kam greta?«
Dekle je odkimalo,
njena soseda pa jo je dregnila in jo s tem spomnila na nekaj.
»Joj, seveda,« je
zmajala z glavo in iz žepa potegnila list papirja. »Tole mi je
dala, naj ti dam, če te slučajno vidim.«
Tine je vzel papir in
ga prebral, čeprav si je že mislil, kaj bo iz njega izvedel. Vendar
je kljub temu rahlo prebledel. Nina se ga je spomnila opomniti ga na
njuno igro. In prvi korak je pravkar storila.
»Vse ji bo povedala,«
je Tine potiho in s težkim glasom povedal Andreju, ko ga je vprašal,
kaj je. Andrej je tudi sam prebledel in prikimal.
»In kaj sedaj?«
»Poiskala ju bova!«
je Tine odločno dejal in se usedel v avto. »Usedi se. Vodil te bom,
kje sta.«
»Veš, kje sta?« je
Andrej začudeno vprašal, Tine pa ga je pogledal in nemirno dejal,
da mu Nina pušča signal, kje sta. Želi, da pride do njiju.
Tine je Andreja
natančno vodil in kmalu ugotovil, da dekleti ne bo tako lahko najti,
kot je sprva mislil. Nista bili na mestu in lahko je predvideval le,
da ju Nina vozi okoli, da bi ga zmedla ali zavlačevala. Nazadnje je
začutil, da sta se ustavili. Bilo je le še nekaj minut do polnoči.
Oba sta takoj opazila
temno limuzino, ki je stala na parkirišču osnovne šole. Vanjo se
ni videlo, vendar sta oba takoj opazila Nino, ki je lagodno slonela
na avtomobilu v svojem toplem zimskem plašču in se hudobno
smehljala.
Tine je odšel iz avta
in se ji počasi približal. Njegov pogled ni bil nič prijazen.
Ravno nasprotno – bil je besen nanjo kot še nikoli prej. Nina se
je zganila in mu stopila nasproti, da sta bila oddaljena le za dobra
dva decimetra. Energija med njima je bila tako močna, da bi lahko v
trenutku razbila vse okna v bližini. Energija med njima je bila tako
sovražna, da so to opazili vsi – tudi Maja, Andrej in šofer, ki
so sedeli varno v zavetju avtomobila.
Nekaj minut sta si le
sovražno zrla nasproti, nato pa je Nina končno spregovorila.
»Prijetno dekle, ta
Maja,« je mirno dejala, kot če bi govorila o nekom popolnoma tujem.
»Vendar je trenutno precej pretresena, če lahko priznam. Resnica
lahko močno prizadene, če je ne pove prava oseba.«
»Saj to si hotela,
kajne?«
»Seveda! In najbolj
sem zadovoljna, ker te vidim takole poraženega. Prehitela sem te.«
Nina se je zlobno
nasmehnila in Tine je v njej takoj prepoznal očeta, čeprav ga je
poznal samo iz slik v Agenciji.
»Nisem poražen!«
»Pa si! Vidim, da te
boli, ker sem ji jaz povedala. Ničesar več ne moreš narediti, da
bi kaj spremenil. In ničesar ne moreš narediti, da bi omilil njen
šok, ko je izvedela, kaj v resnici počneš. Tine, da si dejansko
vzel drogo?!« je presenečeno dejala in ga zadela ravno tja, kamor
ga je najbolj bolelo. Nikakor si ni želel, da bi za to izvedela
Maja.
»Temu se reče
predanost. Ti te besede nisi nikoli poznala.«
»Pravzaprav sem jo.
Predana sem bila svoji ideji in boju za razredno oblast, pa si me
vedno spodbijal. Predana sem svojemu očetu. In predana sem svojemu
Daru, ki mi ga je podaril.«
»Ne govori o stvareh,
o katerih ničesar ne veš!«
Nina se mu je le
hudobno nasmehnila, nato pa prekinila njegovo bližino in odšla
proti svojemu avtomobilu.
»Nisem prepričana, da
je trenutno pripravljena govoriti s tabo,« je dejala, ko je prišla
do vrat, da bi jih odprla. »Pravzaprav ne vem, če bo še sploh kdaj
govorila s tabo.«
Odprla je vrata, da je
lahko Maja prišla iz avtomobila. Bilo je očitno, da je bila
pretresena. Informacije, ki jih je prejela v zadnji uri, so bile
pretežke, da bi jih sprejela z lahkoto. Nina ji je povedala vse, kar
je Tine počel v zadnjih dveh letih. Ni ji pozabila omeniti tudi
tega, da je bil njen nasprotnik že odkar sta se poznala. In vsekakor
ji ni pozabila omeniti Daru in njegove naloge v Parizu. Bila je
prehudobna, da bi vse to izpustila.
Maja je počasi
izstopila iz avtomobila, njene oči pa so bile rdeče. Ne od joka,
ampak od šoka. Tineta je pogledala le za stotinko sekunde, in čeprav
je bil njen pogled najbolj težak, kar ga je Tine videl, si je želel,
da bi ga obdržala vsaj malo dlje.
»Srečno novo leto,
Tine!« je Nina glasno in polna zlobe izrekla, se usedla v očetovo
limuzino in se odpeljala.
Tine ni vedel, kaj bi
rekel. Maja prav tako. V tem trenutku si je zaželela čim dlje stran
od njega, zato mu je obrnila hrbet in počasi hotela oditi proti
trgu, kjer so bile njene prijateljice.
»Maja,« je Tine nežno
rekel in upal, da bo vsaj reagirala na njegov glas. Ustavila se je in
se počasi obrnila. Težko ga je pogledala v oči in očitajoče
dejala:
»Si mi sploh nameraval
povedati? Saj te sploh ne poznam!«
»Maja,« jo je Tine s
težkim glasom zopet poklical.
»Bolje bo, da odideš.
Mislim, da rabim premisliti o vsem.«
Ni se več obrnila, ali
rekla karkoli drugega. Tine je vedel, da bo bolje, če ne gre za njo
Morala je premisliti, on sam pa se je moral vdati, da njena odločitev
ni odvisna od njega, pač pa od nje same.
Vrnil se je k
avtomobilu in se skrušeno sesedel na sovoznikov sedež. Andrej ga ni
ničesar vprašal, pač pa je samo vžgal motor in odpeljal proti
Celju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar