Prvi požirek

Spet je hodil po ulici knežjega mesta in gledal za možne lokacije, kamor bi se lahko dal v petek popoldan. In, kako bi se lahko najlažje in zastonj zadel do meje, ko bi ne vedel kdo in kje je. Njegov cilj, edina prava stalnica v njegovem mladem življenju. Edini cilj tedna. Edini smisel življenja. Edina svetla točka petkovega zbujanja.

Problem ni bil, kam iti. Tipična lokacija je bila že dlje časa celjski park. Park, ob bregu Savinje, kjer so se mladi zbirali – predvsem ob petkih zvečer je bil ta samo njihov. Kraj, kjer je bilo najlažje priti do kakega piva ali česa močnejšega. Kraj, kjer se je dalo vriniti v kakšno družbo, ki je pela, pila in plesala ob klopeh, poleg sebe pa so imeli vedno tiste kupčke pijače. In, če so bili že dovolj okajeni, jim je bilo vseeno, če so kaj s kupčkov dali še komu, ki se je pojavil v družbi na novo. Takšen načrt je bil vedno dober in se je večinoma končal z uspešno doseženim ciljem.

Torej se je spet obrnil proti reki in enemu izmed mostov, ki ga bodo popeljali na bolj obetajoči breg. Dan je bil idealen za to, da je v njem bilo ogromno ljudi. Petek v začetku maja, ko popustijo vse meje, skrbi in tečnih staršev pa še ni, ker se še niso pričele prave bitke za ocene. Lep, sončen dan, ki se je končno pokazal po tednu dežja in oblačnosti. Sonce je bilo visoko, sijalo in grelo je prebivalce tega mesta, da so lahko končno spet hodili v kratkih rokavih in morda odprtih čevljih. Topel, sončen dan, končno znamenje, da se bo kmalu začelo prebujati poletje. Idealen dan.

Ko je že prišel na breg in počasi stopal preko mostu, je čez reko prinašalo zvoke. Glasba, klepetanje, smeh … Videl je, da je bil park že precej zaseden z mladimi dekleti in fanti. Nekateri so se objemali in smejali.

Kmalu je opazil, da ni bil edini, ki je hodil proti obljubljeni deželi začetka vikenda. Nekaj metrov za njim so hodili fantje, ki so ga poznali in ga glasno poklicali:

„Hej, kolega! Greš z nami?“

Počakal jih je in si jih ogledal. Poznal jih je. Hodili so v tretji letnik ene od srednjih šol, v njihovo družbo pa se je vključil že prejšnji teden. Sklepal je, da bodo tudi tokrat opremljeni z domačimi žganimi pijačami. V sebi se je nasmejal, jih pozdravil in se jim pridružil.

Takoj se je ujel v njihovo družbo. Našli so si svoj kotiček ob edini, začuda še prosti, klopi in na njo odložili svoje jakne in torbe. Ni trajalo dolgo, ko so iz torb začeli vleči steklenice, plastenke in plastične kozarce. In ni se opiral, ko mu je isti, ki ga je prvi ogovoril na mostu, v roke potisnil kozarec, napolnjen z domačo viljamovko. Takoj jo je zlil vase in se nasmehnil.

To je to! To je bilo tisto, kar je tako grozno potreboval. En požirek, za katerega je vedel, da bo vodil v še naslednjega in naslednjega globoko v popoldan in morda tudi v noč. Prvi požirek, ki je obetal popolno pozabo. Kdo je in kje je.

Alkohol je bil njegov najboljši prijatelj. Ko ga je objela njegova omama, njegov občutek lebdenja, pozabe, brezskrbnosti, je bil vrhunec njegovih tednov in dni. Ker je poskrbel, da se mu je svet zavrtel, da so mu možgani za trenutek rahlo zakrknili in ni bil sposoben misliti na nič drugega kot to, da hoče še. Še in še in še. Še več, veliko več. Ker le tako je lahko ohranil ta občutek čiste svobode, ki jo je tako pogrešal.

Družba se je hitro razgovorila in postala glasnejša. V kozarec so mu nalili novo dozo, tokrat je bil skoraj čisti šnops. Spet ga je izpil, da ga je zapeklo v grlu, v glavi pa je začutil novo fazo otrplosti. In, čez nekaj minut je dobil in spil še enega.

V svojem užitku ni opazil, da se je družba podvojila. Prišli so novi pivski prijatelji z novimi steklenicami, novimi zvoki in novimi obrazi. Ni si vzel dovolj časa, da bi jih pogledal in se niti ni obremenjeval z njimi. Dokler se ni poleg njega pojavil fant, ki ga je nemirno in morda nejevoljno opazoval. Pogledal ga je nazaj, z odločim in naveličanim pogledom, in mu predrzno rekel:

„Kaj buljiš?“

Fant pa ga je samo opazoval. V njegovih očeh se je videla zmedenost, ki je bila znak tega, da ga pozna. Pogled je kazal, da išče v spominu, komu točno pripada njegov obraz.

Pogledal je proč in se odločil, da se ne bo menil zanj. Karkoli mu ni bilo všeč, mu naj ne bo. Ni se imel namena ukvarjati s pogledi. Njegov edini cilj je bil dobiti v kozarec novo rundo pijače. Da bo lahko spet okrnil svoje misli in pozabil na ta pogled. Ker mu ni bil všeč. Niti malo mu ni bil všeč.

Obrnil se je drugam in kmalu ugotovil, da je sprejel dobro odločitev. V njegov kozarec je spet pritekla nova doza omamne tekočine. Hotel jo je spet zliti v svojo grlo, ko je za sabo slišal neprijeten smeh:

„Pa dajte no!“ je glasno in globoko spregovoril fant, ki ga je prej opazoval. „Od kdaj pa naša družba z alkoholom zalaga zafukane reveže, ki imajo mamo kurbo in očeta pijanca? In ste prišli sem, v naše mesto, samo zato, da ste še en socialen primer, ki ga rešujejo vsi drugi. Prekleti bosanci al karkoli južnega ste že!“

„Kaj si rekel?“ se je sedaj obrnil in končno pogledal tega fanta, ki se mu je široko režal in kazal na njega.

„Saj si me slišal. Ker te poznam! Živiš v sosedni ulici. Vsi vemo, da se tvoja mama kurba okoli. Skoraj vse starčke v soseski je že obdelala. Poleg tega očeta ni težko zgrešit. Večkrat sem ga na večer videl, kako sedi za kakšni hiši, noge narazen, v objemu pa steklenica vodke. Kaj? Je teb` nič ne da, pa si jo tako najdeš?“

Za trenutek je zamrznil. Bil je vajen kakšne žaljivke, ampak tako resničnega opisa lastnega življenja pač ne. Po navadi se je vedno izognil ljudi, ki so ga morda poznali. Ampak, tokrat mu ni uspelo. In sedaj ga je pijača, ki si jo je že vlil v grlo, za trenutek omrtvila in ga naredila nesposobnega se odzvati na te žaljivke.

„Evo, poglejte ga! Takšen pijanc ko njegov ta-star! Ha, morda bo kmalu postal še tak kurbir. Pa mogoče celo peder! Jaz mu že ne bi dal niti kapljice več!“

Še vedno ni vedel, kaj naj reče in naredi. Vendar se je začel zavedati okolice. Družba okoli njega se je malo umaknila in utihnila. Vsi so ga gledali, kaj bo naredil. Fant, ki ga je žalil, je bil pripravljen, da bo skočil nanj. In ga ni bilo strah. Vedel je, da bodo potegnili z njim.

Njegov pogled je iz fantovih škodoželjnih oči prestavil na kozarec magične tekočine, ki jo je imel v rokah. Samo to si je želel. Pozabe. Malo pozabe. Kdo je, kje je in kako se ljudje resnično obnašajo do njega, če ga poznajo. Kot da je ena velika zguba in nevreden življenja. Želel si je, da bi izginil. Kakor je uspel izginiti znova in znova, teden za tednom, s kozarčkom za kozarčkom malo bolj. Sedaj pa to ni bilo mogoče. Tisto, kar je že spil, ga je morda res že malo ohromilo in mu podarilo malo pozabe. Vendar, sedaj, ko so ga besede spet spomnile na vse skupaj, je bilo vse le huje. Bil je zguba. Bil je nihče. Vendar, želel si je biti samo nič.

Vsi so ga opazovali. Nekateri fantje so se že približevali in se globoko v sebi veselili pretepa, ki bo sledil. Spet bodo lahko opazovali mlatenje, nato pa ga prekinili, se postavili na eno stran in se spravili na tistega, ki je na drugi. In s tem iz sebe spravili del mladostniške prepotentnosti. Energija v zraku se je nabila s tem pričakovanjem. Izgledalo je, da so tudi druge skupine zaznale vse to, saj so so pomaknile kanček bližje, za nekaj decibelov utišale svoje glasove in čakale, kaj se bo zgodilo.

Moral se je odločiti. Stopiti v pretep in začeti ohranjati svoj ponos in čast in vse ostalo sranje, ki človeku daje občutek, da je pomemben in zahteva spoštovanje.

Še kar je gledal kozarček, nato pa se odločil, kaj mora najprej narediti. Pogledal je fanta, vse ostale, nato pa hitro v sebe zlil tisti požirek, ki je bil v kozarcu. Zapeklo ga je v grlu in zaprl je oči v občutku moči, ki mu jo je požirek dal. In jih ohranil zaprte. Izbrisal je vse iz svojih misli, se skušal umakniti iz samega sebe in za trenutek dosegel občutek, kakor da je njegova duša šla iz njega in opazuje vse iz ptičje perspektive. Sebe, fanta, celotno družbo. In nato park, drevesa. Bolj kot se je dvigoval, več je videl. Reko, mesto, državo, Evropo, celoten svet. V njegovih mislih je bil ogromen moder planet, kakor ga je videl na kateri od slik. Svet, ki mu ni nikoli prizanesel. Svet, ki zanj ni nikoli bil lep. Svet, na katerem so živeli ljudje, ki so ga tako radi poniževali. Ker se je rodil v družino, ki je bila drugačna. Ki je bila ničvredna.

Trajal je le trenutek, ko je imel zaprte oči in si vse to predstavljal, za njega pa je minila neskončnost. Bitka s samim seboj, kaj naj naredi.

Končno se je odločil, kaj naj naredi z izzivajočim fantom. Odprl je oči, ga pogledal in se široko nasmehnil. Popolnoma nič izzivajoče in popolnoma podrejeno. Tiho je rekel:

„Če je pa tako, pa rajši grem kam, kjer sem malo bolj dobrodošel.“

Obrnil se je, odvrgel plastičen kozarec na tla in počasi stopil proč od njih. Vsi so ga samo presenečeno opazovali, kako je počasi, rahlo neuravnoteženo, odkorakal od njih, iz parka in naprej po mostu nazaj v mesto. Iskat nove pivske prijatelje, ki mu bodo dali možnost, da pozabi samega sebe in to, kdo je. Nov začetek iskanja za doseganje starega cilja. Pozabe...