Ujeta je bila. Ujeta je bila v mrzli temni sobici, v kateri ni bilo ne sonca, ne luči in ne drugega vira svetlobe. Videla je samo popolno temo in čutila neprijeten mraz. Njene oči so se privajale na temo in počasi razkrivale temne stene, ki so bile veliko bližje kot je sprva mislila.
Pogledala je na vse strani.
Presenečeno je ugotovila, da so stene brez kakršnekoli odprtine.
Nekako je morala priti v sobo. Nekje je morala biti kakšna odprtina,
da je lahko dihala. Morala je dihati, čeprav je imela občutek, da
ji je težko – kakor da bi imela na prsih težko utež, ki bi ji
oteževala počasno dvigovanje in spuščanje prsnega koša. A vseeno
je nekako morala dihati.
Še enkrat se je obrnila in skušala
bolj podrobno pregledati vse stene. Nikjer ni bilo videti nobene
napake. Stene so bile gladke, iz črnega svetlečega umetnega
materiala, katerega ni poznala. Stegnila je svojo roko in jo
opazovala, kako se je dotaknila črnine. Na prstih blazinicah je
začutila hladen neprijeten občutek.
Kje je?
Končno se je spomnila, da bi lahko
pogledala še zadnji dve površini majhne kocke, v kateri je bila.
Najprej se je obrnila proti tlom. Pogledala je, kje sploh stoji. Pod
nogami je čutila trdo in hladno podlago. Presenečeno je ugotovila,
da na sebi nima nobenih čevljev. Niti ne nogavic. Gole noge so se
dotikale hladne in popolnoma gladke podlage. V trenutku, ko je to
videla s svojimi očmi, je v podplatih začutila mraz. Nemirno se je
prestopila, da bi našla kaj bolj prijetnega, vendar tega ni bilo.
Tla so bila povsod hladna in temna.
Nazadnje se je obrnila še proti
stropu. Pogledala je navzgor in presenečeno ugotovila, da njena
kocka sploh ni kocka. Njena kocka ujetosti sploh ni imela stropa, le
neskončno visoke hladne stene.
Imela je občutek, da se je izgubila v
neskončnosti pogleda, ko se je prestopila in spet zavedla hladu pod
nogami. Nemočno je zavzdihnila in pogledala proti tlom. Ni videla
izhoda, ni videla upanja, samo čedalje bolj težko je dihala. Na
koncu je bila že popolnoma brez moči in se je neudobno zleknila na
tla in zvila v klobčič.
Zaprla je oči in nekje daleč, v
neskončnosti stropa, slišala tihe besede. Nekdo se je pogovarjal.
Ni vedela kaj in koliko različnih glasov sliši. Z mislimi se je
oprijela zvoka in težko, rahlo hropeče dihala.
Trznila je, saj je na svojih ramenih
začutila dotik. Pomislila je, da se je strop nekako zrušil, a se je
zavedla, da je dotik topel. Pravzaprav je bil vroč, da se ga je
skoraj ustrašila. Ni si upala odpreti oči, da bi videla, če okoli
nje slučajno ne gori ogenj.
Končno je spet zaslišala nekakšne
glasove. Bili so čedalje bolj glasni in čedalje bolj razločni,
dokler v njih ni razločila svojega imena.
Petra!
Spet je trznila
in še bolj napela ušesa. Nekdo jo je tiho klical in zbujal. Kako,
če je pa zbujena? je pomislila.
Potrudila se je
z mislimi zatipati proti svojim očem. Nekako jih bo morala odpreti,
da bo lahko videla, kdo jo kliče. Imela je občutek, da se neizmerno
trudi, ko je naposled le rahlo odprla svoje veke in se zagledala v
belo steno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar